Piše: Gašper Blažič
Slovenija je s 33. obletnico plebiscita tako rekoč že vstopila v »Kristusova leta«. Takšne obletnice pa vedno prinašajo razmisleke ne samo o spominu na tedanje dogajanje, ampak tudi o sodobnih izzivih, s katerimi se soočata slovenska država in slovenski narod.
Kot je na plebiscitni dan 23. decembra 1990 na posebni tiskovni konferenci zvečer v Cankarjevem domu dejal tedanji predsednik parlamenta France Bučar, smo Slovenci s plebiscitnim dejanjem postali nacija v pravem pomenu besede, ki bo zahtevala svoj prostor pod soncem. K temu seveda velja dodati, da je bil plebiscit osrednje državotvorno dejanje, saj nam je kasneje v kritičnih trenutkih – ob agresiji JLA in nasprotovanju Zahoda – pomagal, da smo zdržali in da osamosvojitev ni bila le operetno dejanje, ki bi ga pospravili v predal kot poskus neke avanture.
Cenzorski posegi Udbe
Odveč bi bilo še enkrat naštevati vse dogodke, ki so pripeljali do plebiscita, vendar je nekatere vsekakor treba omeniti. Morda tudi takšne, ki niso zelo izpostavljeni. Pred kratkim je Igor Omerza izdal še eno knjigo o dejavnostih komunistične tajne policije, in sicer v seriji Velikani slovenske osamosvojitve, v kateri je posebej obdelal odnos udbovcev do Igorja Bavčarja, ki so ga začeli aktivneje spremljati sredi osemdesetih let, ko se je pojavljal kot kritičen mislec na dogodkih ZSMS. Do partijskih struktur, zlasti pa do prvega moža slovenske ZKS Franceta Popita – slednjega je v osemdesetih najprej nasledil Andrej Marinc, nato pa Milan Kučan − je bil kritičen zaradi politične likvidacije Staneta Kavčiča v letu 1972. Kot je na predstavitvi knjige sredi decembra letos spomnil Omerza, so se v osemdesetih akterji, tj. uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) in tehnična podpora pri založništvu (Mikroada), lotili izdaje Kavčičevega dnevnika, potem ko je po smrti Staneta Kavčiča njegove zapiske prinesel Niko Kavčič (Janez Janša to epizodo podrobneje opisuje v knjigi Okopi iz leta 1994). V knjigi Igorja Omerze JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje je tudi opisano, kako konspirativno so se lotili projekta izdaje Kavčičevega dnevnika in spominov, saj so se bali, da bi oblast predčasno posegla v dogajanje in projekt prepovedala. V resnici pa se je izkazalo, da je imela režimska tajna policija svoje agente tako rekoč ves čas zraven in so vrh CK ZKS o vsem obveščali. Že v tistem času jim je šel Bavčar, ki je bil uradno še vedno zaposlen v kabinetu namestnika predsednika Republiške konference SZDL Jožeta Kneza (slednji je v tistem času pripravljal – kako preroško – konferenco o zelenem prehodu), strašno na živce. Bavčar je takrat želel zamenjati zaposlitev in preiti na Mikroado, zapisnik tajne partijske seje iz Beograda (kjer se je Kučan pogovarjal z zveznimi funkcionarji glede morebitnih represivnih ukrepov v tedanji SR Sloveniji) pa je prišel na Mladino dejansko preko Bavčarja. To je bil tudi razlog, da je komunistična oblast takoj reagirala in v tiskarno poslala visokega uslužbenca ljubljanske SDV Mirana Frumna, ki je operativno pripravljal teren za kasnejše aretacije v zadevi JBTZ. S tem je prišlo do še enega cenzorskega posega v Mladino, v kateri ni smel iziti članek »Noč dolgih nožev« (pod psevdonimom Majda Vrhovnik ga je napisal Vlado Miheljak), ki je napovedoval represivno ukrepanje proti oporečnikom.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
