Piše: Gašper Blažič
V sredo, 11. januarja, je minilo 20 let od smrti dr. Jožeta Pučnika, ki ga lahko upravičeno označimo za očeta slovenske državnosti in slovenske pomladi. Čeprav ga že dve desetletji ni več med nami in je najvidnejšo vlogo odigral pred tremi desetletji, je zagotovo tudi državnik za prihodnost.
Jože Pučnik je v sebi združeval številne lastnosti. Doma je bil s podeželja (Črešnjevec blizu Slovenske Bistrice), s kmetije. Obiskoval je mariborsko gimnazijo in se tam prvič znašel v konfliktu s komunističnim režimom. Kasneje je v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost, zaradi objav v Reviji 57 so ga aretirali in zaprli. Ista kalvarija se je ponovila zaradi objav v reviji Perspektive, kjer je bil kritičen do tedanje kmetijske politike. Komunistični oblastniki so poznali njegov izvor – navsezadnje je bil doma s kmetije – in tudi inteligenco, zato so njegove kritike kmetijstva vzeli izjemno resno ter ga hoteli osebnostno zlomiti. Skupaj je v komunističnih zaporih preživel sedem let, po izpustitvi pa je emigriral v Nemčijo. Ker mu slovenske oblasti niso hotele izdati potrdila o diplomi, je v Nemčiji najprej delal kot pristaniški delavec v Hamburgu in ob delu študiral ter na koncu celo doktoriral. Deloval in poučeval je v Lünebergu, še pred dokončno preselitvijo nazaj v Slovenijo (1989) pa je začel objavljati v Novi reviji, kjer je sodeloval tudi pri nastanku slovenskega nacionalnega programa, objavljenega v 57. številki Nove revije. Prav ta nacionalni program je postal idejna podlaga za kasnejše akcije, kot so bile denimo predlog nove ustave (1988), Majniška deklaracija 1989 in program Demosa, ki je nastal konec leta 1989.
Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji tednika Demokracija.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
