Piše: G. B.
V novi številki Demokracije objavljamo obširno analizo, v kateri si lahko preberete povezave med začetki slovenske pomladi z zborovanji v času procesa proti četverici ter sedanjimi protestniki shodi, zaradi česar je vladajoča elita pomnožila napade na Pavla Ruparja. Pišemo o vse hujših lažeh predsednika vlade Roberta Goloba, pa tudi o tem, kako vlada pripravlja financiranje sebi naklonjenih medijev z denarjem davkoplačevalcev. Objavljamo reportažo s kronanja britanskega kralja Karla III. ter intervju z ameriškim pisateljem in novinarjem Rodom Dreherjem.
V tem mesecu se bomo spominjali 35. obletnice dogodka, ki je na ulice in trge prinesel slovensko pomlad. 31. maja 1988 je v zgodnjih jutranjih urah Udba potrkala na vrata stanovanja Janeza Janše, tedaj kandidata za predsednika ZSMS z zelo radikalnim programom, in mu odvzela prostost. Naslednji dan ga je po direktivah CK ZKS izročila varnostnim organom JLA in si skušala tako pilatovsko umiti roke v upanju, da se je s tem znebila enega nevarnejših nasprotnikov in zadovoljila apetite beograjskega vrha, ki je zahteval ukrepanje proti t. i. kontrarevoluciji. Vendar se je uštela.
Aretacija Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča je sprožila nov tok dogodkov. V nasprotju s pričakovanjem tedanje slovenske partijske nomenklature dogajanje ni bilo pometeno pod preprogo, saj ga je Odbor za varstvo človekovih pravic izpostavil v javnosti. Za slovenski (in tudi jugoslovanski) partijski vrh je bilo to prvo jasno znamenje, da se ne more več sklicevati na legitimno zastopstvo ljudskih množic. Junijski in julijski protesti leta 1988 so tudi v luči priprav na spremembe jugoslovanske ustave v smer centralizma izpostavili močno pripadnost naroda vrednotam demokracije in nacionalne identitete. Seveda pa je bilo potrebno dobro leto dni, preden je bila slovenska komunistična oblast pripravljena na resno popuščanje. S svojo zvijačnostjo je dosegla kompromisno rešitev »sestopa z oblasti«, pri čemer pa je obdržala vse njene vzvode v medijih in tudi v Republiški volilni komisiji ter zadržala staro kardeljansko ureditev tridomne republiške skupščine. Hkrati pa je s tiho privolitvijo v projekt razoroževanja republiške Teritorialne obrambe skušala spodnesti prizadevanja za osamosvojitev Slovenije. Vendar je s tem, če upoštevamo mnenje enega od arhitektov slovenske obrambe Antona Krkoviča, Slovenijo dejansko pahnila v vojno.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
V tedniku Demokracija lahko še preberete:
Robert Golob kot notorični lažnivec
Robert Golob se v laži zapleta že vse od lanskega predvolilnega časa. Ena njegovih laži je povezana z afero Milović. Slednjega je Golob predstavil kot svetovalca za varnost, napovedal je, da bo po Milovićevem nasvetu spremenil sistem osebnega varovanja. Sredi decembra lani je poslanec SDS Žan Mahnič na peti redni seji državnega zbora v okviru poslanskih vprašanj Roberta Goloba vprašal, v kakšnem odnosu je z »obsojenim kriminalcem Milošem Milovićem, ki je na sodišču izjavil, da so iz nezakonitih poslov »nosili gotovino Aleksandru Čeferinu«. Mahniča je zanimalo, kakšne so Milovićeve zadolžitve in kako ga plačujejo, ali ima nemara sklenjeno pogodbo z družbo Gen-I, ki jo je vodil Golob. Glede na to, da je Milović že v času Golobove vlade svetoval tudi ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu, je Mahniča zanimalo, ali mu ga je on priporočil. Nadalje je spraševal, ali Milović svetuje še komu, »mogoče tudi predsednici parlamenta, da si je dala zakleniti vrata in prvič v zgodovini parlamenta ne moreš več do prvega med enakimi, ne da bi moral pritisniti na zvonec«.
»Prihaja nov ples, ples poštenih, zavednih Slovencev!«
Začelo se je ob 15. uri. Po pozdravnem nagovoru Pavla Ruparja je sledil pohod do predsedniške palače, kjer so pohodniki od predsednice Nataše Pirc Musar zahtevali odstavitev njene svetovalke Biserke Marolt Meden. Slednja je pobudnica predloga zakona o evtanaziji, zato se jo že prijemlje vzdevek »svetovalke za usmrtitve«. Zbrani so predsednici sporočili: »Hočemo življenje, nočemo smrti!« Nataša Pirc Musar je bila v palači, upokojencev in upokojenk pa se ji ni zdelo vredno nagovoriti. Namesto tega je na družbenih omrežjih objavila fotografijo v objemu Meden Maroltove in zapisala, da je slednja njena in je ne da. Dodajmo, da je bila Biserka Marolt Meden pobudnica oziroma prva podpisana in vlagateljica kandidature Pirc Musarjeve za predsednico države. Slednja se ji je za to oddolžila z mestom svetovalke v svojem kabinetu, domnevno zadolžene za človekove pravice. Katere, Pirc Musarjeva ne pojasnjuje. Dejstvo pa je, da je Biserka Marolt Meden znana levičarska aktivistka, zagovornica splava in že več let pobudnica za sprejetje zakona o evtanaziji. V času, ko je vodila društvo Srebrna nit (predsednica je bila do marca letos), pa je bila tudi nasprotnica zakona o dolgotrajni oskrbi. Slednjega je po več desetletjih in več deset različicah sprejela vlada Janeza Janše. Vlada Roberta Goloba pa je izvajanje zakona nemudoma (uradno) preložila, tudi zaradi svetovalke Pirc Musarjeve. Namesto tega smo zdaj dobili predlog zakona o evtanaziji, ki bi omogočal domnevno prostovoljno končanje življenja, v praksi pa možnost številnih zlorab.
Intervju: Rod Dreher in »krasni novi svet« v realnosti
»Ena od stvari, ki jo imam rad v Budimpešti, je, da je še vedno vse normalno. Mojim ameriškim prijateljem vedno, ko pridejo na obisk, govorim, da morajo o tej deželi vedeti dve stvari; prvič, ameriški mediji obravnavajo to državo tako kot v ZDA obravnavajo ljudi, med katere tudi sami spadamo. Označujejo nas za nazadnjake in fašiste samo zato, ker smo konservativci. Drugič; živeti danes v Budimpešti je podobno, kot je bilo živeti v kakšnem ameriškem velikem mestu leta 1995. Gre za veliko mesto, v katerem se dogaja veliko zanimivih stvari, vendar pa nimamo občutka, da se je kulturi zmešalo,« je v ekskluzivnem intervjuju za Demokracijo povedal ameriški pisatelj in novinar Rod Dreher (1967), ki živi in deluje v Budimpešti. Kot pravi, prihaja, novi totalitarizem, ki vse bolj spominja na totalitarizem Aldousa Huxleyja v romanu Krasni novi svet.
Ministrstvo za kulturo zlorablja medijski sklad za enoumje
Razkrivamo, kako so iz t. i. medijskega sklada razdelili 2,9 milijona evrov in kako škandalozno so na ministrstvu za kulturo razložili, zakaj so na medijskem razpisu zavrnili sofinanciranje projekta Demokracija. Ministrstvo, ki ga vodi Asta Vrečko (Levica), je po medijskem razpisu razdelilo 2,9 milijona evrov. Ministrstvo za kulturo je redni letni razpis objavilo novembra lani, in sicer za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2023. Rok za prijavo je bil 5. december. Ministrstvo je spremenilo sestavo strokovne komisije. Hkrati z razpisom so objavili, da so za sofinanciranje programskih vsebin tiskanih medijev, radijskih in televizijskih programov ter spletnih medijev »prilagodili merila za ocenjevanje prijavljenih projektov«. Po njihovem naj bi največjo težo namenili merilu »kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave«. Temu naj bi sledilo merilo »pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost«. Navedli so, da bodo ocenjevalci (člani strokovne komisije) posebno pozornost namenili »tudi pozitivnemu vplivu projektov na slovensko medijsko krajino, preverjanju dejstev pred objavo in spodbujanju novih medijskih glasov«, karkoli že to pomeni.
Janez Janša: »Maske so padle, začenja se pravi boj in kultura življenja bo prevladala«
Predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša je bil prejšnji teden v Budimpešti eden od govorcev na konferenci CPAC (The Conservative Political Action Conference/Konferenca konservativne politične akcije). Gre za največje svetovno srečanje konservativnih strank in gibanj. Predsednik SDS je med drugim govoril o nevarnostih skrajnih političnih konceptov vseh barv, ki se večinoma napajajo iz kulturnega marksizma. »Zahodna civilizacija je v svojem bistvu utemeljena na 10 božjih zapovedih. V komunističnem manifestu iz leta 1848 pa beremo, da je pogoj za vzpostavitev brezrazredne družbe enakosti prav razgradnja ključnih temeljev zahodne civilizacije. Razgradnja oziroma uničenje družine, naroda, zasebne lastnine, vere in zasebnega šolstva. Hkrati s tem pa odprava predstavniške demokracije in vzpostavitev vladavine ljudstva. Najprej so se po napotkih Marxa, Engelsa in Lenina uresničevanja manifesta lotili z revolucionarnim terorjem. V dobršnem delu planeta so tako z nasiljem vzpostavili komunistično diktaturo.«
Ddr. Verena Perko: O nestrokovnosti odpuščenih ali ne sekaj veje, na kateri sediš
Moj zapis ni poimensko v bran odpuščenima direktorjema ukinjenega Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine, temveč v prvi vrsti način, kako je do tega prišlo. Nanaša se na strokovno in moralno nesprejemljivo početje ministrice za kulturo ter njene ponavljajoče se nestrokovne in neresnične izjave. Laži. Pojdimo najprej k nespodobni odpustitvi obeh direktorjev zaradi njune »nesposobnosti« brez vsakršne podrobnejše utemeljitve, ki bi bila predstavljena javnosti. Predvidevati smemo, da gre za (javnosti sicer neznano) strokovno utemeljeno odločitev ministrice, kar navsezadnje pritiče njenemu položaju. Če je tako, nas njena odločitev vodi najprej do logičnega sklepa, da je z isto (ne)argumentacijo tudi ministrica vsaj enako nesposobna kot odpuščena kolega. Tudi njo namreč »krona« doktorat iste univerze in donedavnega primerljiva zaposlitev v enem od slovenskih muzejev. Asta Vrečko ima torej povsem enake akademske in strokovne kvalifikacije kot odpuščena kolega, ki sta bila okarakterizirana kot »nesposobna«, z eno samo nespregledljivo razliko, da imata več objav, kot jih imajo vsi zaposleni na kulturnem ministrstvu (preverljivo na Cobissu). Kako je torej z njuno oz. njeno (ne)strokovnostjo?
V novi številki Demokracije objavljamo analitične kolumne naših novinarjev in zunanjih sodelavcev. Tokrat so jih pripravili: Metod Berlec, Petra Janša, Gašper Blažič, Matevž Tomšič, Mitja Iršič, Anton Stres, Aleksander Rant, Borut Korun, Franci Kindlhofer in Keith Miles.
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
