Piše: Gašper Blažič
Bolj ko se bliža začetek uradne kampanje za volitve v evropski parlament, večja je nervoza na tranzicijski levici. Čeprav poslanci v evropskem parlamentu nimajo večjega vpliva na notranjo politiko, pa rezultati in razmerja med strankami pokažejo realno stanje.
Postalo pa je jasno še nekaj, in sicer to, kolikšen je v resnici vpliv Kremlja na evropsko in tudi slovensko politiko. Pokazalo se je namreč, da samo nekaj obrobnih skrajno desnih strank v Evropi ne more zadovoljiti interesov Vladimirja Putina, da od znotraj oslabi Evropsko unijo, kar je sicer njegov trajni interes. Ironija pa je, da se zagovorniki ideje o močni EU – mednje sodi tudi nekdanji predsednik RS Borut Pahor, povzetek njegovega govora na to temo smo objavili v prejšnji številki Demokracije − velikokrat zatekajo tudi k idejam o EU kot centralizirani naddržavi, saj naj bi edino taka lahko konkurirala drugim velesilam, a prav takšna različica EU bi dejansko negirala samo sebe in sprožila protiudar. To pomeni, da Moskva dejansko podpira tiste politične sile, ki želijo z globalistično agendo in avtoritarnostjo zvijati roke nacionalnim državam – članicam EU.
Kdo je proruski agent?
Pomenljivo je, kako se je takoj po veliki noči tiskovna konferenca predsednika SDS Janeza Janše in evropskega poslanca Milana Zvera o politikantskem početju podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove ujela s sveže »zakuhano« afero, ki je hotela iz Janše narediti proruskega agenta samo zato, ker je lani jeseni dal intervju za desni portal The Voice of Europe, in to celo do te mere, naj bi bili Janši (in še komu) intervju celo plačali, izvor denarja pa naj bi imel morda prstne odtise Kremlja. No, precej nerodno postavljena zanka, če pomislimo, da je Janša še kot premier v času zadnje vlade skupaj s kolegoma iz Poljske in Češke obiskal ukrajinsko prestolnico in se srečal s predsednikom Volodimirjem Zelenskim. Zaradi tistega obiska so ga tako mainstream mediji kot tedanji opozicijski del politike (zlasti Tanja Fajon, ki se v kratkem poslavlja s funkcije predsednice SD) trgali na kose, zadnji šef CK ZKS Milan Kučan pa je v svojih javnih izjavah namigoval na »deljeno krivdo« Rusije in Ukrajine. Čeprav danes kaže, da večinski del slovenske tranzicijske (kot tudi evropske) levice podpira Ukrajino kot napadeno državo, pa se ni mogoče izogniti vtisu, da številni evropski levičarji sedijo na dveh stolih, le redki pa si upajo odkrito podpirati Putinovo politiko agresije. V naši državi so to morda kandidati prorusko usmerjene zunajparlamentarne stranke Resni.ca, ki je v času prejšnje vlade (so)organizirala nasilne demonstracije proticepilcev, vendar ne gre pri tem prezreti vloge evroposlanca iz vrst SD Milana Brgleza, ki se bo v kratkem potegoval celo za najvišjo funkcijo v SD ob močni podpori botrov iz ozadja. Med bolj prorusko usmerjene bi sicer lahko uvrstili kvečjemu še Zmaga Jelinčiča Plemenitega, medtem ko je Uroš Lipušček, ki se prav tako podaja na evropske volitve (z asistenco DeSUS in Dobre države) do Kremlja bolj zadržan, oster pa do Izraela.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
