Piše: Gašper Blažič
Ob političnem dogajanju v zadnjem času ne škodi skok skozi časovni stroj v bližnjo zgodovino. Poleti leta 2000, natančneje 4. avgusta, je bila ustanovljena Nova Slovenija (NSi) s takratnim dodatnim imenom Krščansko-ljudska stranka. Njen predsednik je postal doktor ekonomskih znanosti Andrej Bajuk.
Sedaj že pokojni Andrej Bajuk, ki je izhajal iz znane emigrantske družine – njegov ded je bil znani profesor in ravnatelj Marko Bajuk −, je širši slovenski javnosti postal znan ob izidu 206. številke Nove revije, ki je izšla kot zbornik »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost« (1998). Ob nameri združevanja tedanje Slovenske ljudske stranke pod vodstvom Marjana Podobnika in Slovenskih krščanskih demokratov pod vodstvom Lojzeta Peterleta je 15. aprila 2000 vendarle prišlo do združitvenega kongresa in nastanka SLS+SKD Slovenske ljudske stranke. Za predsednika je bil izvoljen Franc Zagožen, Bajuk ter dotedanja strankarska predsednika Podobnik in Peterle so postali podpredsedniki.
Najprej postal premier, nato pa …
Vendar so združevanje že od vsega začetka spremljale težave. Kot je znano, si je za združevanje prizadeval nekdanji predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman, ki je nato odšel v SKD. Za združevanje si je prizadeval tudi t. i. Državljanski forum, v katerem so bili tudi nekateri vplivni katoliški kleriki, stranki pa sta združitev napovedali 23. decembra 1999 (na obletnico plebiscita). Ker je bila »stara« SLS pred tem v koaliciji z LDS, SKD pa v opoziciji, je prišlo do lomljenja kopij, saj je SLS zapustila koalicijo, tedanji premier Janez Drnovšek pa je predlagal nove kandidate za ministre in njihovo izvolitev vezal na zaupnico vladi. Glasovanje seveda ni uspelo, kar je pomenilo napoved predčasnih volitev, razen če parlamentarne stranke dosežejo dogovor o novi koaliciji. »Stara« SLS je sicer nameravala za mandatarja sprva predlagati dotedanjega obrambnega ministra Francija Demšarja, kasneje pa je prišlo vendarle do dogovora, da kandidat za mandatarja postane Andrej Bajuk, tedaj še podpredsednik SLS+SKD. V ozadju prizadevanj za odložitev volitev je bila tudi ustavna kriza zaradi neuspešnih poskusov, da bi se volilna zakonodaja uskladila z izidom predhodnega zakonodajnega referenduma iz leta 1996 (ter v zvezi s tem povezane odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 1998), kar pomeni, da bi Slovenija dobila nov volilni (dvokrožni večinski) sistem. Vendar je vladajoča večina to vztrajno zavračala ne glede na Drnovškove obljube, da bodo poslanci LDS to podprli – temu se je odločno uprl vodja poslancev LDS Anton Anderlič, češ da ni boga in ne predsednika stranke, ki bi poslance prisilil v to. Če bi se torej spomladi 2000 zgodile volitve po starem volilnem sistemu, bi bile dejansko neustavne in nelegitimne. Zato je bila reakcija SDS ter SLS+SKD s predlaganjem Bajuka za mandatarja logična.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
