Piše: Stanislav Jesenovec
Na današnji dan, 8. avgusta 1924, je bila prav gotovo najhujša vodna katastrofa na ozemlju tedanje Pokrajinske uprave za Slovenijo in celotne Kraljevine SHS. To sta v naslednjih dneh izkazovala tudi obiska kralja Aleksandra v prizadetih krajih, akcije slovenskih predstavnikov v Beogradu in seveda aktivnosti vseh ravni za pomoč prizadetim.
Nad 3,7 milijarde litrov padavin se je v nekaj nočnih urah zlilo na doline Mačkovega in Petačevega grabna oziroma reke Božne, potoka Ločnica in potoka Hrastnica. V naslednjih dneh so o tem obširno poročali takratni dnevniki Slovenski narod, Slovenec, Jutro ter številni tedniki in mesečniki. Zanimiv zapis prinaša tudi zbornik Pogubna razigranost, 110 let hudourničarstva na Slovenskem, 1884−1994, PUH Ljubljana 1995.
O tem, kaj se je odvijalo po lepem, a nenavadno nervoznem poletnem popoldnevu, nam je v pogovorih ob okroglih obletnicah od 1994 dalje pripovedovalo več sogovornic in pripovedovalcev. Naj vam ti delčki pogovorov in ilustracije z besedili dajo misliti o poteku nepričakovane, težko predstavljive havarije, ki jo je po suhi, neporaščeni podlagi Polhograjskih dolomitov povzročil le nekajurni nebesni veletok.
Iz pokrajinskega raja nastal kamnit pekel
Leta 1994 smo se v moščanskih Slapah pogovarjali z drugorojenim sinom Jerneja Plestenjaka, p. d. Urhovca, Jožetom Plestenjakom. Osem let mu je bilo, ko si je v dnevu in pol za vse življenje vtisnil v spomin dve podobi Mačkovega grabna. Prva ga opisuje kot rodovitno dolino z njivami s črnikasto zemljo ter lepimi sadovnjaki in znamenitimi orehi. V njem so se ljudje preživljali s poljedelstvom, rejo govedi, prašičev in ovac, sadjarstvom, pa tudi z žagarstvom in s strojenjem kož. Ljudje so dejali, da je Mačkov graben pravi raj na zemlji, je najprej opisal njegov videz. Nato je večkrat pridal, da si še v 78. letu predstavlja vse, kar se je pri njih dogajalo od približno pol devete ure zvečer dalje.
Tisto noč je bil z očetom, mamo, bratoma in s sosedom Andrejem Tomincem, p. d. Škrabovim, na domu v Polhovem Gradcu 64. »Nekajkrat se je strahovito zabliskalo, potem pa se je ulilo, kot da bi morje zlival. Čez dobre pol ure sem v svetlobi strel že videl, kako je po razburkanem vodovju nosilo mimo nas ostrešja, drevesa, živino, valilo velikanske skale,« je skušal opisati ta kruti doživljaj iz otroštva in dodal, da se jim je uspelo rešiti že po razburkani vodi na breg, za hišo, k sosedu. Zibalo se je, lomilo, pokalo. Najhujši pa so bili plazovi. Četrt sedaj 898 m visoke Grmade se je utrgalo in privalile so se tudi 30 kubikov velike skale. Vse to je zasulo takratno dolino tudi do 20 m na debelo in ji dalo sedanjo podobo. Naštel je, ob kaj vse so bile tisto noč družine pri Urhovcu, Škrabu, Kobilcu, Mačku, Skiru, Turenšeju, Meštniku. Prvim in zadnjim se je uspelo rešiti v breg, vsi drugi pa so ostali ujeti v hišah in na najvišjih mestih čakali, kdaj se bo izteklo neurje. Vsi so ostali brez vsega imetja.
Celoten članek objavljamo v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!