Piše: Petra Janša
»V knjigi Milana Kučana seveda ne obravnavam kot žrtve tajne policije, pač pa kot prejemnika številnih njenih poročanj in v obdobju 1986 do 1989 celo kot njenega političnega poveljnika,« zapiše Igor Omerza v nedavno izdani knjigi z naslovom Milan Kučan in Udba.
V knjigi s podnaslovom Kronologija tajnega poročanja in pojavljanja (1969–1990) je publicistu Igorju Omerzi kljub uničevanju arhivov Udbe v času demokratične spremembe leta 1990 oziroma kulturnega genocida, kot ga poimenuje Omerza – tega sta zapovedala šef tajne politične policije Ivan Eržen 7. 3. 1990 in notranji minister Tomaž Ertl 19. 4. 1990, to je le 11 dni po zmagi Demosa – , uspelo nazorno prikazati vso zločinsko razsežnost početja komunistične tajne policije Udbe oziroma Službe državne varnosti. Ta je bila v službi komunistov in je zanje podrobno zbirala informacije o vseh tistih, ki so jim bili kakorkoli nevarni. Poročila je pošiljala najvišjim predstavnikom komunističnega režima in med njimi je bil od svojih mladih let naprej tudi Milan Kučan.
Kučan bil tajno / udbovsko / tožilsko brifiran
Omerza tako kronološko spremlja, kako se v operativnih oziroma terenskih poročilih tajnih političnih policajev zadnji partijski šef pojavlja kot osebnost, o kateri se govori, premišljuje in se analizira. »In govorjenje o Kučanu ter tajno udbovsko povzemanje tega je pravzaprav zelo ugodno za sliko o njem, predvsem v obdobju razpadanja socialistične Jugoslavije,« je prepričan Omerza. Dodal pa je, da je malo manj ugodno dejstvo, da je bil »Milan Kučan pomemben in celo nekaj let najpomembnejši slovenski komunistični politik, ki je bil tajno / udbovsko / tožilsko brifiran (tudi s pomočjo ‘stenskih’ mikrofonov in telefonskega prisluškovanja, zalezovanja, tajnih preiskav in tajnega fotografiranja, poštne kontrole, ovaduhov itn.) o domačih, zamejskih in emigrantskih demokratih, domačih in tujih novinarjih, duhovnikih ter odvrženih slovenskih in jugoslovanskih komunistih«. Med žrtvami se znajde sam avtor knjige Igor Omerza, žrtve udbovskega zalezovanja pa so tudi Viktor Blažič, Drago Jančar, Janez Janša, Jože Pučnik, Ljubo Sirc, Alojz Rebula, Boris Pahor, Rudi Šeligo, Hubert Požarnik, Alenka Puhar, Vinko Ošlak, Alojzij Šuštar, Jože Pogačnik (nadškof), Tone Stres, Ivan Štuhec, Franc Rode pa celo Jaša Zlobec, Igor Bavčar, Milovan Đilas, Edvard Kocbek, Mile Šetinc, Aleksander Ranković in številni drugi.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
