Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se z Marjanom Fekonjo, ki je kot pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije v okviru priprav na slovensko osamosvojitev leta 1990 organiziral in vodil Manevrsko strukturo narodne zaščite Vzhodnoštajerske pokrajine, leta 1991 pa je bil član republiške koordinacijske skupine, ki je vodila priprave na obrambo in nato osamosvojitveno vojno.
DEMOKRACJA: Gospod Fekonja, za začetek bi vas prosil, če lahko nekaj besed poveste o sebi. Rodili ste se v Mariboru, danes pa živite v Lenartu. Iz kakšnega okolja prihajate?
Fekonja: Delavskega! Oče in mati sta bila delavca, zaposlena v Tamu in Elektrokovini. Tudi sam sem začel svojo poklicno pot kot elektrikar v mariborski Metalni in DEM, a sem kmalu dognal, da brez izobraževanja ne bom mogel uresničiti svojih ambicij. Študiral sem ob delu in študij tudi uspešno končal z znanstvenim nazivom – magister političnih ved.
DEMOKRACJA: Kako ste videli, doživljali prejšnjo državo in Slovenijo znotraj nje?
Fekonja: Tako kot večina. Še »znosno«, bi dejal. A zlodej je vedno v podrobnostih. Ko sem v začetku osemdesetih let potoval po Bosni in Hercegovini ter Srbiji, sem opazil veliko razliko v intenzivnosti graditve infrastrukture v obeh republikah. Srbija, kot da je »zaspala«. In dejal sem ženi: »To me skrbi, ko se bo Srbija ‘prebudila’ z napačnim voditeljem, bo ‘krvi do kolen’.« Žal sem imel prav. Ob tem se mi je seveda kar spontano porodila misel, da bomo prej ali slej morali Slovenci poiskati lastno pot v prihodnost.
DEMOKRACJA: Sprva ste delali v različnih slovenskih podjetjih. Kdaj ste postali pripadnik teritorialne obrambe in zakaj?
Fekonja: Po končani VPŠ v Mariboru leta 1979 sem se na pobudo medobčinskega sekretarja ZKS zaposlil v Pokrajinskem štabu TO – VŠP kot pomočnik komandanta in inštruktor za idejnopolitično delo. Zakaj? Morda bo to zvenelo kot anahronizem. Toda slutnja in strah, kaj bo z Jugoslavijo po Titu, ki je bil takrat že vidno opešan, in kakšen bo izid »boja« za njegovo dediščino, sta mi narekovala, da se priključim ljudem, ki se trudijo vzpostaviti sistem – SLO in DS – in bi ga lahko uporabili za lastno obrambo.
A o samostojnosti Slovenije si takrat seveda še nismo upali niti razmišljati.
Celoten intervju lahko preberete v najnovejši tiskani številki Demokracije!
