Piše: Jože Biščak
Jugonostalgiki, v demokrate preoblečeni komunisti in levičarji vseh vrst, se maja vsako leto evforično spominjajo življenja v socializmu. Njihovi orgazmični izbruhi jim povsem zameglijo stik z realnostjo, trdijo, da je bila Titova Jugoslavija globalna gospodarska velesila, kar je daleč od zgodovinskih dejstev.
Spominske slovesnosti na socialistični raj na zemlji, ki se je raztezal od Triglava do Vardarja (Makedonija), so se sicer začele že aprila. Najprej se ozrejo v leto 1937, ko je bil sredi aprila ustanovni kongres Komunistične partije (letos je bila tam ministrica za kulturo Asta Vrečko, kar je škandalozno), nato pričakajo 27. april, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. Pravo rajanje se začne s prvim majem, nadaljuje z domnevno osvoboditvijo Jugoslavije, konča se 25. maja, na datum, ki si ga je diktator Josip Broz izbral za svoj rojstni dan. Potem seveda utihnejo, kajti leta 1945 se je na prelomu maja v junij zgodila največja morija v zgodovini teh krajev: komunisti so pobili večino podjetnikov, meščanstva, velikih kmetov in svobodnih intelektualcev. Tisti, ki so imeli srečo, so pravočasno odšli na vse konce sveta.
»Afriška« Jugoslavija
Glavna značilnost vsega tega hrupa, ki ga levičarji zganjajo, so hvalnice socialistični Jugoslaviji, ki naj bi bila gospodarsko uspešna in tehnološko napredna država. Te trditve nimajo prav nič skupnega s statističnimi podatki in dejstvi. Jugoslavija se ni postavljala ob bok uspešnim zahodnim državam, ampak je bila kvečjemu podobna afriškim diktaturam, kamor zadnje čase zelo radi zahajajo predstavniki vladajoče koalicije Gibanja Svoboda (med drugimi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ali poslanka Mojca Pašek Šetinc). Kakorkoli, Jugoslavija ni bila ne demokratična, ne civilizirana, ne razvita država. Če bi bila, ljudje iz socialističnega paradiža ne bi hodili v zlobne in temačne kapitalistične države po nakupih osnovnih dobrin.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
