Piše: Andrej Sekulović
S slovenskim komisarjem za Sveto deželo patrom Petrom Lavrihom smo se pogovarjali o zdajšnji vojni med Izraelom in Hamasom in o globljih zgodovinskih vzrokih za ponavljajoče se spopade v tem delu sveta. Govoril je tudi o svojih romanjih v Sveto deželo in o življenju tamkajšnjih kristjanov.
DEMOKRACIJA: Kaj pravzaprav pomeni to, da ste komisar za Sveto deželo? Kakšne naloge vključuje ta položaj?
Lavrih: Moja uradna služba traja že 35 let. To pomeni, da sem odgovoren za komunikacijo s Sveto deželo, da seznanjam ljudi o tamkajšnjih dogodkih in da organiziram romanja v Sveto deželo. Uradno torej to počnem že 35 let, sem pa pravzaprav začel s tem že leta 1980. Pred 43 leti sem bil prvič v Izraelu. Preprosto rečeno – ta dežela mi je blizu. Tudi čutim z njo, ne zaradi politike, temveč ker gre za deželo Jezusa Kristusa.
DEMOKRACIJA: Velikokrat ste torej sami obiskali Sveto deželo, tja pa ste vodili tudi romanja. Bi izpostavili tamkajšnje vzdušje in kakšne izkušnje, ki so vam posebej ostale v spominu?
Lavrih: Če govorim o prvih izkušnjah leta 1980, ko sem bil še študent, takrat tam še ni bilo razmejitev. Bile so sicer posamezne vojaške kontrole prometa. Takrat smo mirno hodili v Samarijo, medtem ko smo lani morali odpovedati obiske v njej, saj zaradi sporov ni bilo varno. Tudi v času »intifade« so bile stvari zaprte, takrat sem peljal le osem ljudi s kombijem. Ljudje so se bali iti tja. Betlehem je bil zaprt, vendar to pomeni predvsem zaprt za Palestince. Mi smo dobesedno plezali čez neki nasip, na drugi strani pa nas je prišel z betlehemske strani iskat kombi ali avtobus. O nekakšnih grozovitih blokadah tako ne moremo govoriti, saj so te povezane predvsem z varnostnimi vprašanji. Mi kot romarji pa smo vedno zelo dobrodošli pri Arabcih, Palestincih ali Judih.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki tednika Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
