Piše: Lucija Kavčič
S publicistom Milanom Gregoričem smo se pogovarjali o njegovi knjigi z naslovom Ljudje mojega časa. Zaupal nam je, da na tisk čaka še knjiga TIGR se vrača iz pregnanstva. Dejal je, da je rehabilitacija Tigra uspešna in nesrečna hkrati, ter da je razlog za drugačen potek komunistične revolucije na Primorskem tako krut raznarodovalni pritisk, da so se bili Primorci pripravljeni spečati s hudičem, da bi se rešili Italijanov.
DEMOKRACIJA: Pred kratkim je izšel drugi del vaše knjige z naslovom Ljudje mojega časa. Z zanimanjem sem jo preletela in nekatere portrete vaših sodobnikov tudi prebrala. Kako ste jih izbrali?
Gregorič: Druga knjiga vsebuje 40 (prva 60) krajših ali daljših zapisov o ljudeh, ki sem jih srečeval pri svojem javnem udejstvovanju znotraj primorske civilne družbe in deloma tudi širše s poudarkom na Istri. Portreti so zelo raznoliki in gredo od narodnjakov, čedermacev, borcev NOB prek politikov, gospodarstvenikov, inovatorjev, literarnih in kulturnih ustvarjalcev, glasbenikov pa vse do pravnikov, novinarjev, publicistov, okoljevarstvenikov, športnikov, krvodajalcev, preprostih ljudi izjemne človeške veličine in celo do novih rodov, to je »generacije digitalizacije, globalizacije in iskanja življenjskega smisla«. Knjiga je pristno primorska, saj so se v njej našli portreti iz Istre, s Krasa, Tržaškega in iz Goriške z obeh strani meje. Portreti so v obeh knjigah nastajali naključno, brez načrtnega izbiranja osebnosti. Pri tem ni odločala pomembnost portretirancev, ampak naključna srečanja z njimi ob skupnem sodelovanju, človeška bližina in pozornost, ki mi jo je portretiranec zbudil s svojo ustvarjalnostjo, s svojimi javnimi nastopi, s svojo življenjsko zgodbo ali pa s katero drugo svojo enkratnostjo. Pri tem so mi bili enako dragi vplivni in preprosti ljudje, saj je tudi med slednjimi veliko ustvarjalnih in enkratnih osebnosti.
DEMOKRACIJA: Gotovo ste se v vseh letih svojega dela srečali še z marsikom, ki ga ni v knjigah …
Gregorič: Res je, knjigi ne zajemata vseh likov, ki sem jih v tem času srečeval in ki bi jih želel portretirati. Zajel sem jih le toliko, kolikor so mi dopuščale okoliščine. Zato bi bil vesel, če bi mi življenjske moči omogočile, da bi to delo nadaljeval še naprej. Zapisi so nastajali ob različnih priložnostih, npr. prek intervjujev, ob predstavitvah portretirancev na kulturnih večerih ali v medijih, prek objav knjižnih recenzij, kot nagovori ob odkritju njihovih spominskih znamenj in celo ob slovesu od preminulih. Bili so objavljeni v primorskih medijih z obeh strani meje in delno tudi širše, kar je povsod navedeno na koncu portreta, z izjemo nekaj portretov, ki so bili prirejeni namenoma za objavo v knjigi. Mnogi portretiranci so v svojih intervjujih, literarnih ali publicističnih delih razgrnili svoje srce na dlan roke in so iz njihovih besed izzvenele najnežnejše strune, ki jih premore človek, ali pa so izrekali misli, ki človeka prevzamejo s svojo globino, iskrenostjo in prepričljivostjo.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!