Piše: Metod Berlec
O ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ukinitvi Urada za demografijo, ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in o njenem raziskovalnem delu smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar.
DEMOKRACIJA: Gospa Griesser Pečarjeva, podpisani ste pod izjavo skupine zgodovinarjev, ki ste jo poslali v začetku junija slovenskim medijem z naslovom »Izjava o nujnem premisleku – Zakaj potrebujemo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja«. Nedvomno nas je ta vladna odločitev negativno presenetila!?
Griesser Pečarjeva: Seveda me je ta odločitev negativno presenetila, čeprav je dejansko nadaljevanje tega, kar se je začelo s poklonom pred kipom Borisa Kidriča, enem od odgovornih za povojne umore, ob 75. obletnici tretje (ne prve) slovenske vlade. Pod sedanjo vlado je bil nato ukinjen Muzej slovenske osamosvojitve, direktor Službe državne varnosti Janez Zemljarič je bil pokopan z vojaškimi častmi, kulturna ministrica je nastopila na Čebinah in vlada je sprejela sklep, da se revolucionarni kipi, vključno s kipom maršala Tita, vrnejo na protokolarno mesto na Brdu – čeprav je ustavno sodišče potrdilo, da Tito simbolizira povojni totalitarni komunistični režim.
DEMOKRACIJA: Zakaj je Janševa vlada za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja izbrala prav 17. maj?
Griesser Pečarjeva: 17. maja leta 1942 je bil prvi množični pomor slovenskih civilistov. Partizani so v soteski Iške umorili 53 civilistov. Pobiti so bili v večini Romi, med njimi je bilo 24 otrok in ena od pobitih žensk je bila na koncu osmega meseca nosečnosti.
DEMOKRACIJA: Kot ste zapisali v izjavi, so raziskave v zadnjih desetletjih, posebej pa novejše raziskave ter terenska odkritja morišč in grobišč dodano razgalila žalostne razsežnosti komunističnega nasilja.
Griesser Pečarjeva: Žal Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunizma – sklep vlade Janeza Janše pa ni zavezujoč –, čeprav je ta totalitarni režim po vsem svetu povzročil več kot 100 milijonov smrtnih žrtev. Samo v Sloveniji je več kot 700 prikritih morišč in grobišč. Seveda pa so bili Slovenci žrtve še drugih množičnih kršitev človekovih pravic (svobode govora in veroizpovedi, svobode medijev, znanosti in umetnosti, enakosti pred zakonom, prepovedi mučenja, pravnega varstva, svobode gibanja, nedotakljivosti stanovanja, svobode združevanja in demonstriranja itd.).
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
