Piše: Bogdan Sajovic
Z dr. Igorjem Kovačem, raziskovalcem na Centru za mirovne in varnostne študije na Kalifornijski univerzi v San Diegu ter na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi v Cincinnatiju smo se med drugim pogovarjali o varnosti Evropske unije, zeleni agendi in problemih množičnih migracij.
Bi se strinjali, da sta kitajska pandemija in ruska invazija razbili samozadovoljni mehurček Evropejcev, ki smo se trideset let slepili, da smo varni?
Družbena vznesenost je na Zahodu ob koncu hladne vojne ustvarila mehurček iluzij o koncu zgodovine, koncu konfliktov, mednarodni trgovini in financah kot glavnih gonilih mednarodne politike ter mednarodnem skupnem upravljanju sveta. To sicer ni bil samo evropski pojav, temveč tudi ameriški. Nasprotno pa k tem idejam niso nikoli pristopile države, kot sta na primer Rusija in Kitajska. Na obeh straneh Atlantika tako še danes zasledimo odtenke teh idej, seveda z drugačno konkretizacijo na starem in novem kontinentu. Da mehurček, o katerem govorite, še ni počil, ampak se je samo zmanjšal, govori dejstvo, da leta 2024 samo Finska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija in Grčija kot evropske članice Nata namenjajo nad 2 odstotka svojega proračuna za varnost. A problem je v resnici globlji, je idejno-strateški. Nemčija na primer ne ve, kako naj porabi 100 milijard evrov posebnega vojaškega sklada. Nima torej strateške ideje kako naprej in tako niha med različnimi politikami. Včeraj je veljalo nekaj, danes nekaj drugega. Podobno lahko ugotovimo za marsikatero evropsko državo. Če ne veš, s čim zamenjati idejo, slednje ne moreš zamenjati. Postaneš pa negotov, neodločen in zavoljo polovičnih ukrepov tudi nekonsistenten. Vsega tega pa si v mednarodnih odnosih ne smeš privoščiti.
Donald Trump je opozarjal evropske voditelje, da svet postaja vse bolj nevaren in naj Evropa poskrbi za svojo varnost, a so se mu vsi smejali. Očitno je imel prav …
Pomembnejša od besed so dejanja. V slednjih so evropske države sledile ZDA in tudi spodbudam njenega petinštiridesetega predsednika. Kor primer vzemimo projekte PESCO (stalno strukturno sodelovanje). Čeprav bi EU slednje lahko izvajala vse od sprejetja Lizbonske pogodbe leta 2009, je EU z njimi začela šele leta 2017. EU je torej potrebovala spodbudo, da je začela uporabljati ta mehanizem. Prav tako je Nato leta 2016 prepoznal kibernetiko kot domeno svojih operacij in razširil svoj mandat tudi na to dimenzijo varnosti. Trumpovemu sporočilu, da je čas »šlepanja« minil, so evropske države torej sledile. Retorični triki so bili namenjeni domači publiki, dejanja pa mednarodni. Evropske države torej ne spijo, vendar na področju varnosti vedno znova delujejo zaspane. V času, ko govorimo o želji po evropski strateški avtonomiji, toliko bolj bode v oči že omenjeno pomanjkanje resnih strateških idej, nesoglasja znotraj EU o nevarnostih in aktivnostih proti njim ter odsotnost strateško-industrijske baze.
Vse več je pozivov, naj članice EU obnovijo svojo vojaško industrijo in celo znova uvedejo naborništvo. Menite, da je to zadosti? Ali bi morale članice EU iti še korak dlje in razširiti jedrski klub, v katerem je zdaj samo Francija?
Idealno bi bilo, da bi že leta 2016 v EU začeli tudi z graditvijo obrambne unije, ki je sicer danes verjetno še ne bi imeli, bi bili pa na dobri poti. Veliki projekti v EU potrebujejo veliko časa. Do njih pa pridemo z več majhnimi koraki. Prvi tak korak bi bil skupno obrambno naročanje v sklopu enotnega trga. S tem pristopom bi ustvarili gospodarsko učinkovitost in usmerili visokotehnološke obrambne raziskave, ki jih razdrobljeni evropski nacionalni trgi ne morejo zagotoviti. S tem bi spodbudili strateško industrijo, znotraj katere bi našla prostor tudi slovenska podjetja, na primer tista, ki se ukvarjajo s postkvantnim kriptiranjem. Glede naborništva pa: kar velja za eno državo, ne bo veljalo za drugo. Naborništvo bi lahko bilo koristno za katero od evropskih držav, da bi z njim povečala število vojakov, ne pa za vse. Ne naborništvo ne jedrsko orožje ne predstavljata čarobne palčke.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
