Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se z zdravnikom, nekdanjim politikom in predsednikom Slovenskega gorniškega kluba Skala Antonom Tončem Žunterjem. Z njim smo med drugim govorili o njegovi zanimivi življenjski zgodbi, ki jo je literarno opisal v knjigi Midva, in o aktualni družbenopolitični situaciji v naši državi.
Gospod Žunter, pred meseci ste v samozaložbi izdali zelo poduhovljeno knjigo z naslovom Midva – Njemu, ki me je izbral za ta svet. Kaj vas je spodbudilo, da ste napisali to knjigo?
Vedno sem bil zgovoren, vedno poln pripovedi in zgodb in prijatelji so me večkrat spraševali, zakaj nekaj od tega, kar pripovedujem, tudi ne zapišem. Pa sem se odločil in začel pisati. Vendar pa so zgodbe v knjigi le okvir; kar sem v resnici želel prikazati, je moj odnos do smrti, ki kljub svoji nezaželenosti čaka vsakega od nas, na drugi strani pa odnos do svetosti in nedotakljivosti človeškega življenja, saj je oboje v zadnjem času tako zlorabljeno in poteptano.
Poleg zdravniškega dela menda vse življenje tudi kmetujete.
V življenju sem imel tri velike ljubezni: gore, medicino in kmetovanje. Vse troje še vedno sladi moje življenje. Veliko hodim v hribe, delam na kmetiji in se ukvarjam s hipnoterapijo. K meni največ prihajajo ljudje, ki jih je strah. Bojijo se povedati svoje mnenje, bojijo se povzpeti na visoko goro, bojijo se imeti otroke, strah jih je prihodnosti, celo življenja samega. Nekateri v svojem nezavednem skrivajo celo strah pred ljubeznijo. Bojijo se stopiti na negotovo in tvegano pot, strah jih je pred izgubo, strah, da bodo ranjeni in prizadeti. Ti, ne da bi vedeli, v življenju izgubljajo največ. Zato ljudje: ne bojte se!
V vaši knjigi nastopajo tri glavne literarne osebnosti: Tonej Lipnik iz Koroške, Milan Rebernak iz Velenja in Doktor iz Luč. Če vas prav razumem, je v vseh treh likih mogoče vsaj delno prepoznati vas, saj ste se konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja res hudo poškodovali v snežnem plazu …
Tako je, v vseh treh likih je nekaj avtobiografskega. Konec koncev tudi povsem izmišljene zgodbe prihajajo iz našega nezavednega sveta in nosijo avtorjev pečat. Februarja 1978 sem se ponesrečil v steni Raduhe in po nekem čudežu mi črna nevesta ni upihnila luči. Vendar pa me je ta nesreča v psihološkem, filozofskem in religioznem smislu močno zaznamovala za vse življenje. Dano mi je bilo spoznati, kaj je trpljenje, kako poteka srečanje s smrtjo in kako dragoceno je življenje.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
