Piše: Metod Berlec
O razmerah v Združenih državah Amerike smo se pogovarjali s sociologom prof. dr. Borutom Rončevićem, ki eno akademsko leto kot Fulbrightov štipendist predava in raziskuje na Univerzi Troy v Alabami, ZDA. Z dekanom Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) smo govorili tudi o razlikah med visokošolskih študijem v ZDA in pri nas ter o drugih aktualnih družboslovnih in družbenopolitičnih vprašanjih.
Prof. Rončević, ta čas predavate in raziskujete na Univerzi Troy v Alabami v Združenih državah Amerike. Če prav razumem, ste do tega prišli prek kandidature za mednarodno, t. i. Fulbrightovo štipendijo?
Drži. Ta zgodba ima sicer nekaj brade. To je bila moja druga kandidatura za Fulbrightovo štipendijo. Prvič sem se prijavil leta 2013, ko sem po padcu druge Janševe vlade zapustil ministrstvo. Takrat me je profesor Charles Ragin, eden najpomembnejših sodobnih metodologov, povabil na gostovanje na University of Arizona. Ker sem njegovo inovativno metodo fuzzy-set prav jaz pripeljal v Slovenijo, sem bil za to akademsko gostovanje zelo motiviran. No, takrat se mi je zgodila Slovenija. Meni in Američanom. Pri izbiri Fulbrightovih štipendistov namreč pol izbirne komisije predstavljajo Slovenci, ki jih imenujejo predstavniki oblasti. Kasneje sem iz dveh virov prejel informacijo, da sem med družboslovci prejel najvišjo oceno, zato so se preprosto odločili, da kot prvič v zgodovini Slovenije Fulbrightove štipendije ne bodo podelili nobenemu družboslovcu. Raje nikomur kot meni in družboslovna kvota je šla tehnikom. Takrat sem se odločil, da se na razpise v Sloveniji ne bom več prijavljal. Diskriminacija drugače mislečih je pri nas globoko zasidrana. Ko so me kolegi s Troy University nagovorili h kandidaturi za Fulbrightovo štupendijo, sem jih zavrnil in pojasnil, da me v Sloveniji ne bodo korektno obravnavali. Vendar pa so mi pojasnili, da gre za program Fulbright Scholar-in-Residence, kjer gre prijava neposredno v ZDA. S prijavo smo bili potem seveda uspešni.
Kako se ameriški visokošolski sistem razlikuje od slovenskega? Domnevam, da so razlike kar velike ali pač ne?
Razlike so res zelo velike tako po strukturi kot tudi po načinu financiranja. Raznolikost visokošolskih institucij v ZDA je izjemna. Vsi poznamo prestižne raziskovalne univerze, ki so v svetovnem vrhu. Tu je še cela vrsta pomembnih regionalnih univerz. Del sistema so tudi poklicne visokošolske institucije, t. i. community colleges. Zanimiv fenomen so zgodovinsko črnske univerze in kolidži, ki služijo pretežno črnskim skupnostim, nastale pa so v času uzakonjene rasne segregacije in so bile edina možnost črnske populacije za študij na univerzitetni ravni. Razvili so tudi institucije, namenjene latinskoameriškim skupnostim. In še kaj bi lahko našteli. Tu imate izjemno bogate institucije, ki so v svetovnem vrhu, po drugi strani pa tudi institucije, ki imajo ogromno težav in se stežka borijo za obstoj. Troy University v Alabami, kjer gostujem, je kakovostna regionalna univerza, ki še posebej v zadnjih desetletjih doživlja zelo hiter razvoj. V dobrih treh desetletjih so v zelo lep kampus vložili okoli 400 milijonov ameriških dolarjev. Visokošolski študij v ZDA se je razvil v velik posel. Univerzitetni kampusi so mala mesta, ki ponujajo vse. Za to mora večina študentov plačati zelo visoke šolnine in te še naraščajo. Študentski dolg je tako že nekaj časa ena pomembnih debat v politiki. Meni je sicer bliže evropski pristop pretežno javno financiranega študija, ki omogoča študij večini ustrezno talentirane populacije in začetek individualne profesionalne poti brez orjaškega s študijem povezanega dolga.
V ZDA ste pred leti že gostovali, mislim, da na eni od kalifornijskih univerz. Kakšna je bila takrat vaša izkušnja?
Tako je. Leta 2018 sem iz sredstev EU pridobil financiranje za polletno gostovanje pri Charlesu Raginu, ki se je vmes preselil na University of California, Irvine. Gre za vrhunsko univerzo, po Šanghajski lestvici je večino časa med najboljšimi 70 univerzami na svetu. Pred leti sem razvil novo metodo za zbiranje podatkov, pri kateri v enem postopku zberemo dve vrsti podatkov, tako fokusne skupine kot podatke fuzzy-set, za kar je bil tudi Ragin zainteresiran. Kalifornija je izjemno zanimiva. Za izkušnjo sem hvaležen. Gre pa za zelo progresivno okolje, v katerem nekaterih vprašanj ni dobro postavljati. Takrat so se na kampusih že vrstili incidenti, ko so progresivni študentski aktivisti nasilno ovirali nastope konservativnih govorcev, kot so Ben Shapiro, Ann Coulter, David Rubin …
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
