7.6 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

V novi številki Demokracije preberite: Hinavščina in zlaganost v Dražgošah zbrane druščine

Piše: Bogdan Sajovic 

Vsakoletno čaščenje dražgoškega mita. Broz je dražgoško bitko razglasil za nepotrebno in celo škodljivo. Levičarji so zelo uspešni pri pačenju zgodovine in privzemanju tujih zaslug. Nesramna zlaganost in hinavščina vrha slovenske levice.  

Kot vsako leto zadnjih nekaj desetletij so tudi letos boljševiki vseh petdesetih odtenkov rdeče odromali v Dražgoše, kjer so obhajali spomin na »dražgoško bitko«. Gre za spopad med 9. in 11. januarjem 1942, v katerem je padlo 9 partizanov in okoli 40 nemških vojakov, posledično pa je pomenil še smrt 41 vaščanov, ki so jih po partizanskem pobegu pomorili okupatorji, in uničenje celotne vasi. To menda ni tako huda zadeva, če sklepamo po besedah letošnjega glavnega govornika Boruta Sajovca, vodje poslanske skupine Gibanja Svoboda, ki meni, da je »odpor z vsemi sredstvi nujen, kadar je ogrožen obstoj naroda«. Človek bi sicer mislil, da boj za obstoj nekega naroda nalaga izogibanje žrtvam tega naroda, ampak tako verjetno razmišlja kakšen reakcionaren nacionalist. Progresivni boljševiki, denimo Kidrič, ki se mu javno klanja dandanašnji vrh slovenske levice, je menil, da pomeni zmago, »če ostane živih le deset pripadnikov slovenskega naroda, če bodo ti komunisti«.  

Dražgoški mit 

No, varuhi svetlih tradicij NOB sledijo globokim mislim Kidriča in uničenje nedolžne vasi predstavljajo kot epsko bitko, tako rekoč ob bok izkrcanju v Normandiji ali bitki pri Kursku. Dražgoška bitka je bila sicer po drugi svetovni vojni dolgo časa precej obrobna zadeva, epske razsežnosti je dobila šele s knjigo Ivana Jana v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v kateri je napihnil število padlih nemških vojakov na nekaj sto. Tedanji slovenski partijski vrh, ki se je dolgo počutil inferiornega ob neretvah, sutjeskah in kozarah, je pograbil priložnost in začel poveličevati dražgoški mit, za nameček je celo načrtoval film o bitki, ki je bil najbolj ambiciozen in najdražji filmski projekt slovenske kinematografije. Problem je nastal tedaj, ko je Josip Broz, z eno nogo že v grobu, malce za ušesa slovensko partijo, češ da so oni v Glavnem štabu že 1942 ocenili, da je bila dražgoška bitka popolnoma nepotrebna in celo v nasprotju z navodili in ukazi Glavnega štaba. Zaradi tega so začeli slovenski partijci mit nekoliko zavirati in tudi filmski projekt se je ustavil, tako da ni bil nikoli končan. Denar je namreč izpuhtel in nastala je finančna luknja, ki je za desetletje ali še dlje zavrla razvoj slovenske kinematografije.  

Celoten članek si lahko preberete v novi številki tiskane Demokracije!

Tednik Demokracija – pravica vedeti več!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine