V nedeljo, 13. januarja, bo v Dražgošah znova vsakoletna partizanska »veselica«, ki sicer velja za najbolj reprezentativni borčevski dogodek v letu. Predvsem zato, ker na njem slavijo zlagano dražgoško epopejo, bitko, ki je v resnici ni bilo.
Nič čudnega, da že nekaj let ta dogodek mnogi poimenujejo »Lažgoše«, čeprav sama vas in njeni prebivalci niso prav nič krivi za takšne zlorabe – kvečjemu za to, da sploh dopuščajo vsakoletno proslavljanje dogodka, ki je bil pravzaprav tragedija. Tragedija, pri kateri sta sodelovala nemški okupator in komunistična vojska – partizani in je terjala skoraj popolni izbris vasi ter poboj večine moških v tem kraju.
Sovražna govorica Lare Jankovič
»Dražgoška bitka je ena večjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942v vasi Dražgoše in je omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske.« Tako se začne opis razvpite dražgoške bitke na spletni strani Wikipedija. Zanimivo, da dokaj podroben opis dogodka iz januarja 1942 ne zanika, da je šlo za neodgovorno dejanje partizanske vojske, ki se je frontalno spopadla s sovražnikom, čeprav je bila v opremi in moštvu povsem nedorasla močnim enotam nacističnega okupatorja: »Dražgoška bitka je bila prva velika bitka med drugo svetovno vojno, ko so se partizani odkrito bojevali proti okupatorju. Zaradi premoči napadalcev, pomanjkanja vojaške opreme, izčrpanosti in brez lastne artilerijske podpore so se partizani morali umakniti.« Nato je seveda sledil napad Nemcev na civilno prebivalstvo. Uradni podatki beležijo 41 ustreljenih talcev, devet padlih partizanov in 81 interniranih preostalih vaščanov. Kljub temu pa organizatorjev vsakoletne proslave – letos bo že 63., medtem ko bo pohod po poteh partizanske Jelovice organiziran štiridesetič − ni prav nič sram ta dogodek pačiti in ga prikazovati kot nekakšno junaško zgodbo o tem, kako je bitka v Dražgošah celo pomenila preobrat za vso Evropo. No, dejstvo je, da je vsakoletna manifestacija lažnega partizanskega triumfa dejansko tudi osrednja mitingaška prireditev tranzicijske levice. Lani je v vlogi slavnostne govornice nastopila Lara Jankovič, sorodnica ene od razvpitih Prešernovih nagrajenk. In kaj je dejala? »…ostro obsojam vsako poveličevanje, rehabilitacijo domobranstva, ki se trenutno dogaja. Nekdo mora to povedati iskreno. Obsojam vse, ki z roko v roko z RKC- jem delajo razdor med narodom, širijo sovraštvo in nestrpnost. Obsojam vse, ki pod krinko svobode govora širijo sovražni govor in ta že kar postaja dovoljen način njihove komunikacije, namesto da bi bil prepovedan in kaznovan.« Tako je med drugim na lanskem »mitingu resnice« v Dražgošah govorila dramska igralka Lara Jankovič.
Zgled z Gazimestana
Če so torej glavni predstavniki tranzicijske levice že lani tako napadali svoboda govora in če je oktobra lani vojno napoved na podobnem borčevskem mitingu izrekel Milan Kučan, kaj nas čaka letos? Kot slavnostni govornik je napovedan Dejan Židan, predsednik državnega zbora in frontman Socialnih demokratov, pravnih naslednikov komunistične partije. Prvo »generalko« je imel že zadnjo nedeljo na Osankarici. Nekateri so pričakovali, da bo glavni govornik predsednik vlade Marjan Šarec, ki je bil že kot kamniški župan priljubljen govornik na partizanskih mitingih. A očitno čas zanj še ni prišel. Nekaj pa je jasno: vedno se je v Dražgošah zbral praktično ves neokomunistični vrh, tudi Borut Pahor, predsednik republike, skoraj nikoli ni manjkal, pa čeprav je znano, da ga džihadistično jedro tranzicijske levice ne prenaša najbolje. Lahko bi celo rekli, da je vsakoletni »miting resnice« v Dražgošah nekaj podobnega kot znamenita megaproslava na Kosovem polju (Gazimestan) 28. junija 1989 ob šeststoti obletnici bitke s Turki, kjer pa Srbi niso bili zmagovalci. Kot je znano, naj bi se bilo na tej velikanski manifestaciji zbralo celo do dva milijona ljudi, šlo pa je za izrazit politično-propagandni projekt tedanjega srbskega voditelja Slobodana Miloševića, ki je malo pred tem postal predsednik predsedstva tedanje SR Srbije, pred tem pa je bil voditelj CK ZK Srbije in je z znamenitim stavkom Srbom na Kosovu dve leti prej (»Nihče vas ne sme tepsti!«) sprožil vihar. Na proslavi na Gazimestanu, ki so jo tuji diplomati ignorirali, udeležil pa se je je tedanji predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, je Milošević med vrsticami namignil na možnost oboroženih spopadov. »Znova smo pred spopadi in v spopadih. Niso oboroženi, vendar niti ti niso izključeni,« je dejal. Vemo, kaj je temu sledilo. Glede na to, kakšna sovražna sporočila, polna mimikrije (prikazovanja samih sebe v vlogi žrtev novodobnega »domobranstva«) prihajajo s tovrstnih borčevskih mitingov, se lahko vprašamo, v čem so slovenski neokomunisti boljši od svojih vzornikov iz Beograda, čeprav so bili z njimi takrat menda v sporu. Kakšen prispevek k civiliziranosti je denimo pogromaški poziv Milana Kučana v »govoru na gori« (pa ne svetopisemski govor, ampak govor na borčevski proslavi na Ilovi gori), da ne omenjamo podobnih mitingov lani poleti v Kopru, ko so mitingaši želeli tako rekoč javno linčati Jožeta Možino in Jožeta Dežmana zaradi politično nekorektnega intervjuja na TVS?
»Farške vasi ni škoda!«
A vrnimo se še nekoliko k sami vsebini dražgoške bitke. Kaj Zveza združenj borcev za vrednote NOB v resnici (!) praznuje? O tem je pred nekaj leti govoril Franc Kavčič, domačin iz Dražgoš, njegovo precej dolgo in podrobno pripoved so objavili tudi nekateri mediji (denimo tednik Družina), zato bomo povzeli samo glavna dejstva. Kot piše Kavčič, je bilo v Dražgošah pred drugo svetovno vojno nekaj manj kot 450 prebivalcev in 81 hiš. »Vas je imela župnijo, cerkev, ki je stala na nadmorski višini 853 m, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, električno napeljavo iz vasi Rudno … Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658.« Pred drugo svetovno vojno je v vasi poučeval učitelj Bertot, sicer član komunistične partije, ki je skupinico prebivalcev pridobil za komunistične ideje; tako je nastala tudi partijska celica, ki je med vojno povabila partizane, naj pridejo prezimit v Dražgoše. Vas je veljala za bogato, hrane je bilo dovolj, imela je tudi zelo dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Vendar pa je vas veljala za »farško«, zaradi česar je med komunisti veljalo, da je »ni škoda«. Že tik pred koncem leta 1941 je v Dražgoše prispel Cankarjev bataljon. V sokolskem domu so organizirali partizanski miting, na katerem je poveljnik, član CK KPS, Stane Žagar obljubljal novo pravično družbeno ureditev ter da bodo partizani branili vas pred Nemci. Ljudi je bilo v glavnem strah in so se bali prihodnjih dni. »Že prvi dan bojev, v petek, 9. 1. 1942, je moj oče prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni, da bi jih partizani lahko premagali,« je v spominih zapisal Kavčič. Vendar se še nekaj časa niso umaknili, ko pa so se, je bilo že prepozno.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Gašper Blažič
