Piše: Petra Janša
Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o domnevno ukradenih otrocih, do česar naj bi bilo v porodnišnicah na območju Slovenije prihajalo med letoma 1965 in 1991, je prejšnji četrtek na nujni seji, ki pa je bila delno zaprta, zaslišala več prič.
Predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS) je na začetku seje dejala, da je namen zaslišanja, da se komisija seznani z nekaterimi dejstvi, ki so pomembna za preiskavo, in sicer v zvezi z domnevnim protipravnim odtujevanjem otrok oz. novorojenčkov kmalu po rojstvu v porodnišnici. Svoje zgodbe so predstavile Slavica Kos, Alenka Skamlič in Petra Lorbeg. Vsem je skupno to, da so materam, ki so bile zelo mlade, v mariborski porodnišnici povedali, da je njihov novorojenček umrl, niso pa ga smele videti. V roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa so poskrbeli kar v porodnišnici. Seja preiskovalne komisije DZ o ugotavljanju in oceni dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok, na kateri naj bi zaslišali Dragano Naumoski in Terezijo Jelen, se bo danes, 19. septembra, nadaljevala.
Kosova tudi napisala knjigo
Prva je pričala Slavica Kos, ki je o tem tudi napisala knjigo. V mariborski bolnišnici je 13. januarja leta 1969 rodila fantka, dvojčka, sicer nedonošenčka, medicinska sestra ju je dvignila in ji otroka pokazala. Ker zanju, kot so Kosovi dejali zdravniki, ni bilo inkubatorjev, so ju prepeljali v otroško bolnico na Vinarski ulici v Mariboru, nekaj kilometrov stran od porodnišnice. Popoldne pa je prišel h Kosovi dr. (Igor) Japelj in ji dejal, da sta otroka umrla. »Rekel mi je, naj se usedem k umivalniku, odprem mrzlo vodo in si jo točim po prsih, da ne bom dobila vnetja, saj sem imela veliko mleka. Tako sem sedela vso noč in nihče ni več prišel pogledat, kaj je z mano. Čez dva dni sem odšla domov. Ko sem prišla domov, je k meni v Radvanje prišla patronažna sestra. Mislim, da ji je bilo ime Bolka ali Branka – mala, luštna punca. Prišla je pogledat moje otroke. Rekla sem ji, da sta umrla. Bila je zaprepadena. Rekla je, da bo pogledala mene, kako sem.« Kosova je zdravnikom seveda vse verjela. »Povedali so mi, da ju bodo oni pokopali – mrtve dojenčke dajo v drugo krsto, mrtvemu k nogam, ali pa jih zašijejo v mrtvečev trebuh. Nihče me ni pozval, naj se pridem od otrok poslovit, kar bi bilo vsaj iz pietetnih razlogov normalno,« je še navedla in vprašala javnost, če si znamo predstavljati, »kaj pomeni to, ko nimaš otrok, pa ti prijatelji in znanci nosijo v sobo šopke rož«. 17 let pozneje pa je od tedanjih vojaških organov prejela poziv, naj se fanta prijavita v vojaški nabor, je dejala. »Takrat sem bila z živci na koncu. Vzela sem dopisnici, odšla na vojaški odsek in ju vrgla pred zdaj že pokojno gospo Jožico Heler, ki je bila takrat na ‘šaltarju’. Vprašala sem jo, kaj si dovolijo po toliko letih,« je svoj takratni gnev opisala Kosova, ki ji na »kraj pameti ni prišlo, da otroka res živita«. »Res pa je, da nisem nikoli čutila tiste žalosti, ko ti nekdo umre,« je še izpovedala.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
