Piše: Gašper Blažič
Čeprav spomine na slovenski plebiscit obudimo tako rekoč vsako leto, se tokrat ne bomo ustavljali samo pri znanih dejstvih: udeležbi in rezultatu, ker vemo, kakšna sta bila. In tudi vemo, da enotnost politike ni izpričala enotnosti naroda, ki je glasoval.
Mnogi pravijo, da je bil plebiscit leta 1990 dejansko »slovenski božič stoletja«. Navdih je morda dala izjava tedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja, ki je na dan plebiscita zvečer v Cankarjevem domu za TV Slovenija, ko je bilo že znano, da je plebiscit uspel, dejal naslednje: »Slovenski božič bo imel danes, v teh razmerah, še prav poseben pomen. Božič pomeni zmeraj nov začetek. In če smo pred kratkim začeli zimo, mislim, da se je za slovenski narod že začela pomlad, in upam, da bo veliko raslo v tej pomladi in da bo ravno božič dal ljudem veliko novega upanja in novega življenja.«
Zakaj sploh plebiscit?
A pot do plebiscita je bila trnova. Kot je znano, je Demosova vlada, ki je oblast prevzela v skrajno negotovih okoliščinah sredi maja 1990, ko je JLA že razoroževala slovensko TO, medtem ko je vodenje jugoslovanskega predsedstva prevzemal »trdorokec« Borisav Jović, predvidevala, da bo parlamentarna strokovna skupina za pripravo ustave nadaljevala delo, ki je prej nastajalo v civilnodružbenih krogih, kjer so se prizadevanja za nastanek nove moderne ustave dejansko zbrala skupaj v okviru Zbora za ustavo, čeprav so bili prvi predlogi (denimo t. i. pisateljsko-sociološka ustava) predstavljeni že prej.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
