Piše: Lucija Kavčič
Predlog zakona o evtanaziji ruši odnos družbe do nemočnih, bolnih in umirajočih, pa tudi odnos med bolniki in zdravstvenimi delavci, opozarja dr. Tina Bregant. Poudarja, da je znanost lajšanja bolečine in trpljenja izjemno napredovala, zato je nedopustno, da se ljudem, ki potrebujejo skrb, nego in ljubezen do njihove naravne smrti, namesto tega ponuja smrtonosna injekcija.
Kako gledate na predlog zakona o evtanaziji, ki ga želijo sprejeti in ki je zdaj na referendumu?
Ta predlog zakona je izjemno škodljiv, saj ruši osnovne vrednote: skrb za nemočne, bolne in umirajoče; življenje kot vrednoto. Človek, ki je vreden sam po sebi, ne pa le takrat, ko je čil in zdrav. Ta predlog ruši odnos družbe do nemočnih, bolnih in umirajočih ter tudi odnos med bolniki in zdravstvenimi delavci, ki za te ljudi skrbimo. Ne glede na škodo, ki jo bo povzročil bolnim in umirajočim ter posredno vsem nam, je glede na večino, ki jo imajo v parlamentu in morda celo podporo med ljudmi, mogoče, da referendum uspe in bo zakon sprejet. Se pa očitno predlagatelji in vlada zavedajo pasti in škodljivosti tega predloga, saj bi zakon že lahko sprejeli v parlamentu, kjer imajo večino. Zdi se celo, da poskušajo najti zaslombo z referendumom, da si bodo lahko potem po pilatovsko umili roke.
Grozljivo pa je, da se ob vsem tehnološkem napredku v današnjem času znova pogovarjamo o stvareh, za katere smo že pred desetletji vedeli, da so napačne. Namesto skrbi in nege težko bolnim in umirajočim v 21. stoletju ponujamo usmrtitev? Celo več – usmrtitev naj bi izvedel zdravnik.
Kako se izrekate o tem?
Kot zdravnica jasno povem, da tega ne bom počela. Evtanazija ali pomoč pri samomoru ni nikoli bila moja naloga. Tudi če jo uzakonijo kot nalogo, jo ostro zavračam. Vsekakor to tudi ni moje poslanstvo. Moj poklic je ohranjanje življenja. Za veliko bolezni kljub zelo obetavnim, sodobnim, modernim terapijam vzročnega zdravljenja še nimamo. A to ne pomeni, da bolniku ne moremo ničesar ponuditi. Vedno mu lahko dajemo oporo, lajšamo trpljenje in simptomatsko zdravljenje. Vedno lahko nekaj naredim ne le kot zdravnica, ampak tudi kot človek. Morda mu omočim ustnice, ga primem za roko, prisluhnem njegovim besedam. In kot človek ne bi človeka, ki stoji na mostu, da bi skočil in naredil samomor, nikoli porinila z mostu. Če bi me še tako prosil. Naredila bi vse, da bi ta skok preprečila. Zato kot človek in kot zdravnica zavračam pomoč pri samomoru in evtanaziji. Še več, moja naloga je narediti vse, da do tega ne pride.
Kakšna je razlika med pojmoma evtanazija in pomoč pri samomoru?
Beseda evtanazija v grščini pomeni »lepa smrt«, ampak tako, kot je to zamišljeno v tem predlogu zakona, ni ta smrt prav nič lepega. V tem je zelo veliko grozljivih reči. Pomoč pri samomoru – samousmrtitvi in evtanazija pa sta terminološko dve različni stvari. Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt druge osebe, ko ta oseba to izrazi, to se pravi prostovoljno na njeno željo. To stori nekdo drug in to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine, medtem ko je pomoč pri samousmrtitvi nekaj drugega. Slednje je podobno zakonu, kot so ga sprejeli pred kratkim v Avstriji in se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno željo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim ta oseba potem lahko konča življenje. V tem primeru zdravnik v ambulanti na željo pacienta napiše smrtonosno učinkovino, potem pa gredo sorodniki ali ta oseba v lekarno, učinkovino prevzamejo in ta oseba jo zaužije. Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo to dejanje izvede. Pri evtanaziji to naredi nekdo drug. Pri tem je v slovenskem predlogu zakona to zdravstveni delavec oziroma zdravnik. Zato pravim, da v tem predlogu zakona morilsko orožje – smrtonosno injekcijo − potisnejo v roke zdravniku. Pri pomoči pri samousmrtitvi pa pacienti končajo življenje sami.
V obeh primerih, pa naj gre za pomoč pri samousmrtitvi, evtanazijo ali pa za samomor, gre za zelo žalostno dejanje, ko nekdo, ker preprosto ne zmore več bremena življenja, predčasno konča svoje življenje. In menim, da bi v teh primerih kot družba in kot tisti, ki spremljamo takega človeka, morali narediti vse, da do tega ne pride, ne pa, da mu to še olajšamo oziroma pomagamo dokončati ali ga celo kar sami usmrtimo.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
