Piše: Lucija Kavčič
Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je v pogovoru o zgodovini, zamejstvu, izseljenstvu in o slovenstvu nasploh dejala, da si polpretekla slovenska zgodovina zasluži več pozornosti, kot je je deležna, in da so se Slovenci sicer vedno izseljevali, a danes jih veliko ostaja v tujini, ker jim ni bila privzgojena tista ljubezen do domovine, zaradi katere bi se bilo samoumevno vrniti.
Spomnimo se vas kot ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kakšne so vaše naloge danes? Kje vas najdemo?
Dobri dve leti sta minili, odkar sem končala svoj mandat. Bilo mi je v veliko čast in veselje delati za naše rojake, ki živijo zunaj Slovenije. Ko danes pomislim, da sem delala do zadnje minute, se mi zdi kar neverjetno. Dobesedno do zadnje minute. 1. junija zvečer (leta 2022) sem se kot ministrica še udeležila žalne seje ob smrti Borisa Pahorja, ki je bila v Narodnem domu v Trstu. Le nekaj minut po koncu slovesnosti je v Ljubljani prisegla nova vlada. Bila sem hvaležna, da sem mandat sklenila s počastitvijo izjemnega moža, ki je vedno znova dopovedoval, da ni noben nacionalizem imeti rad svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo. Po koncu mandata sem se vrnila nazaj na ministrstvo za kulturo.
Pripravljate kakšno novo knjigo, zgodovinsko raziskavo?
Vsekakor si želim in upam, da bom lahko nadaljevala raziskovanje povojnega življenja slovenskih beguncev v taboriščih. Že od nekdaj me zanima tudi slovenska med- in povojna zgodovina, pa tudi zgodovina mojih prednikov Kočevarjev. V zadnjih dveh letih je tako nastalo nekaj novih člankov, imela pa sem tudi več predavanj po Sloveniji.
Sem tudi članica društva Nove Slovenske zaveze, ki že trideset let izdaja revijo Zaveza. V njej so zbrana številna pričevanja ljudi, ki so doživeli zlo vojne, pa tudi grozote in morije, ki jih je povzročila komunistična revolucija. Če ne bi prvi člani tako intenzivno zbirali in popisovali vseh teh zgodb, bi premnoge ostale za vedno izgubljene, saj je večina teh, ki so doživeli strahoto vojne, že pokojna. Njihovo delo je bilo še posebej pomembno zato, ker so dali glas tistim, ki so morali štirideset let in več o vseh hudem, ki ga je njim in njihovim družinam povzročila komunistična revolucija, molčati. Sedaj pa ugotavljamo, da bo treba čim prej začeti popisovati dogodke prvih dveh desetletjih po vojni. To namreč ni bil samo čas obnove porušene domovine, temveč tudi čas strašnih krivic, delitve državljanov na prvo- in drugorazredne, čas montiranih političnih procesov, zaplemb, nacionalizacije. To je bil čas ustrahovanja, zapiranja in preganjanja nedolžnih ljudi. To je bil čas molka. Toda tudi ta čas postaja vedno bolj odmaknjen, ljudje se starajo in odhajajo. Ker naše zgodovinopisje vsega tega dejansko nikoli ni zares razgalilo in vključilo tudi v pouk zgodovine, se nam dogaja, da mlajše generacije zmotno mislijo, kako je bil to lep, dober čas, v katerega bi se bilo treba vrniti. Kakšna popačena podoba »temne strani meseca«. To bi nas vse, ki cenimo demokracijo, pravno in urejeno državo, pa tudi pravico do svobode govora in združevanja, moralo močno skrbeti. Idealizacija, olepševanje totalitarnega, izključujočega sveta namreč nikoli ne prinese nič dobrega.
V drugih resorjih smo pod Golobovo vlado priča rušenju vsega, kar je naredila prejšnja, Janševa vlada. Je tudi na USZS tako? Lahko komentirate delo USZS v zadnjih dveh letih?
Ko spremljam delo sedanje vlade, z zaskrbljenostjo ugotavljam, da tako škodljive vlade Slovenija še ni imela. Nešteto praznih obljub na eni ter za narod in državo škodljivih, napačnih odločitev na drugi strani, nujnih reform pa nikjer. Zdi se, kot da sta ideologija in boj za ohranitev oblasti za vsako ceno edini »vrednoti« te vlade. Zaskrbljivo je, da ji pri tem držijo »štango« osrednji mediji, ki si ne upajo kritično in objektivno poročati o tem, kako Slovenija zaradi slabih odločitev vlade vsak dan pada na različnih mednarodnih lestvicah gospodarske uspešnosti, demokratičnih standardov, svobode.
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
