Piše: Lucija Kavčič
Pri Novih obzorjih je izšla knjiga dr. Janka Kosa – akademika, dolgoletnega univerzitetnega profesorja primerjalne književnosti, kritika in izvrstnega poznavalca literature, filozofije in zgodovine – z naslovom Kultura in politika.
Gre za avtorjeve zbrane kolumne, ki jih je v letih 2003–2019 objavljal v reviji Demokracija. Pred nami je obsežna zbirka kritičnih meditacij o stanju v naši politiki in kulturi v omenjenem času, napisana z velikim poznavanjem dejstev in zakonitosti v dogajanju in ne brez določene osebne prizadetosti ob zagatah slovenske demokracije po osamosvojitvi. Ob izidu knjige in avtorjevem visokem osebnem jubileju, za katerega mu sodelavci revije Demokracija iskreno čestitamo, smo Janka Kosa prosili za pogovor.
DEMOKRACIJA: Gospod profesor, smo v izrednih razmerah – ne le zaradi virusa, ampak tudi zaradi poskusov leve struje oviranja in zamenjave sedanje zakonite vlade, pri čemer so v ospredju tudi nekateri kulturniki. Kje, kakšna je zdaj slovenska kultura? In kakšna politika? Kot razumem, ste iz teh razlogov izstopili iz DSP – jih lahko še enkrat kratko pojasnite?
KOS: Najprej o mojem izstopu iz DSP. Ko sem prebral zloglasno izjavo upravnega odbora, sem napisal osebno pismo njihovemu predsedniku in napovedal odstop. Nato sem čakal na odziv, tega ni bilo, torej sem se o Dušanu Mercu motil. Zato sem čez nekaj dni poslal upravnemu odboru izstopnico. Motiv zanjo ni bil vsebinski, ampak proceduralen. Upravni odbor šteje 10 članov, vseh članov društva je najbrž precej čez dvesto, torej je majhna skupina izrabila društvo za uveljavljanje svojega politično-ideološkega interesa. Vsebina upravnoodborske izjave je bila sicer samo slaba kopija aktivističnega žargona levičarskih novinarjev, za pesnike in pisatelje torej neprimerna. Toda bila je pač odsev splošnega stanja slovenske kulture in politike. Velik del »kulturnikov« se izgublja v megli igrivega anarhizma in vrednotnega nihilizma. Velik del politike se preživlja z iskanjem poljubnih mandatarjev in s poceni iskanjem poslanskih glasov, brez trdnega programa in moralnih načel. Ta politika je nelegitimna, njen edini učinek bo nezaupanje v parlamentarno demokracijo, pa tudi zahteva po njeni reformi.
DEMOKRACIJA: V prvi kolumni (leta 2003) – zbrane so pravkar izšle ob vašem visokem osebnem jubileju, za katerega vam iskreno čestitam tudi sama – govorite o Pučniku, v kasnejših še večkrat, češ da je njegova politična filozofija zmeraj aktualnejša. Je tako še danes?
KOS: Pučnikova politična filozofija je še zmeraj aktualna ne samo po svoji vsebini, ampak še bolj po svojih izhodiščih in moralnih načelih. Umrl je leta 2003, ko Slovenija še ni bila v Evropski zvezi in Natu, začele so se velike spremembe z gospodarskimi, s političnimi in kulturnimi krizami, ki jih ni mogel predvideti, a bi se z njimi gotovo spoprijel odločno, kot se je izrekel za osamosvojitev in demokracijo Slovenije, z zahtevo po legitimnosti in poštenosti političnih strank, njihovih programov in parlamentarnih nastopov.
DEMOKRACIJA: Lahko natančneje opredelite svoj kritični odnos do RTV, kjer leva opcija močno prevladuje nad desno, pri čemer je tudi stroka, ki naj bi vrednotila politično uravnoteženost oddaj, politična?
KOS: Precej časa sem član programskega sveta RTV, pogosto sem v tem sestavu kritičen do njenega dela. Mislim, da se težave ne skrivajo samo v financiranju, ampak v kadrovanju in še posebej v sistemu, po katerem potekajo novinarska in uredniška dela. Izvor slabega je včasih želja posameznih levičarsko aktivističnih novinarjev, da bi delali oddaje po svoji všečnosti, pri tem se sklicujejo na pravico do novinarske avtonomije. Uredniki jim to avtonomijo radi ali neradi dopuščajo, s tem ščitijo sebe, krepijo si podporo od spodaj in varnost od zgoraj – pri direktorjih, generalnem direktorju in varuhu bolj njihovih kot pa gledalčevih in poslušalčevih pravic. S tem je krog sklenjen, posledica je politična neuravnoteženost in svetovnonazorska nepluralnost, zoper katero govori zakon. Svoje prispeva k temu kadrovanje, ki je na intelektualno-kulturni ravni zelo podhranjeno. Posledica je ta, da RTV slabo pokriva obsežna področja slovenske duhovne, intelektualne, filozofske, znanstvene, humanistične in družboslovne kulture. Vsekakor precej slabše kot šport in razvedrilo. In to je glavna težava naše javne ali vsedržavne ustanove.
Celoten intervju si lahko preberete v novi Demokraciji!
