Piše: Andrej Sekulović
Z jezuitskim bratom in vatikanskim astronomom Guyem Consolmagnom smo se pogovarjali o religiji in znanosti, o Cerkvi in astronomiji ter o njegovi knjigi »Ali bi krstili nezemljana«, ki je leta 2020 izšla v slovenščini pri Založbi Družina, kjer jo lahko tudi naročite.
Guy Consolmagno je astronom in planetarni znanstvenik, član jezuitskega reda Družbe Jezusove, direktor Vatikanskega observatorija in predsednik Fundacije Vatikanskega observatorija. Rojen je bil v ZDA in prihaja iz zvezne države Michighan. Diplomiral je na MIT in doktoriral iz planetarnih znanosti na Univerzi v Arizoni. Postdoktorske študije je opravil v observatoriju na Harvardu. Dve leti je poučeval v Keniji kot član ameriških mirovnih enot in zatem na Lafayette College v Pensilvaniji. Leta 1989 se je pridružil jezuitom in bil poslan v Vatikan, kjer živi in dela tudi danes.
DEMOKRACIJA: Se lahko za začetek predstavite našim bralcem in nam poveste kaj več o sebi?
Consolmagno: Sem Američan, odrasel sem v Michiganu. Diplomiral sem na MIT in doktoriral na Univerzi v Arizoni. Sem planetarni znanstvenik, specializiran za meteorite. V svojih raziskavah preučujem fizične značilnosti meteoritov, njihovo gostoto, kako se odzivajo na vročino in magnetizem ter podobno. Na tem področju smo v Vatikanu veliko dosegli, saj imamo prečudovito zbirko meteoritov, ki vključuje več kot sto kosov, ki jih je pred sto leti daroval francoski plemič. Zaradi tega smo lahko opravili raziskave o fizičnih značilnostih meteoritov in pripravili razpredelnice, ki jih danes vsi uporabljajo.
DEMOKRACIJA: Kako ste se pravzaprav kot astronom in znanstvenik znašli v Vatikanu?
Consolmagno: Astronom in planetarni znanstvenik sem postal mnogo let prej, preden sem se pridružil jezuitom. Ko sem bil star 30 let, sem doživel, lahko bi rekli, krizo vere, ne vere v religijo, temveč vere v znanost. Začel sem se spraševati, zakaj se ukvarjam z astronomijo, medtem ko mnogi ljudje po svetu stradajo. Tako sem zapustil znanost in se pridružil ameriškim mirovnim enotam. Dve leti sem delal v Keniji, kjer pa sem spoznal, kako privlačna je astronomija tudi za ljudi iz Kenije in za druge, ki niso del zahodnega sveta. Radovednost glede vesolja je namreč univerzalna. Je ena od stvari, ki nas dela človeške. To me je znova navdihnilo, da sem se vrnil k učenju astronomije. Štiri leta sem torej poučeval astronomijo na čudoviti majhni šoli v Pensilvaniji. Vendar pa sem si želel doseči nekaj več kot le učiti, doseči nekaj več tudi za druge.
Celoten intervju preberite v novi številki tednika Demokracija.
