Piše: Lucija Kavčič
Pogovarjali smo se s predstojnikom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozmo Ahačičem, ki poudarja, da obvladovanje maternega jezika je in bo tudi v prihodnje zelo pomembno, zato vsi, ki na področju slovenščine kaj pomenijo, nasprotujejo poenostavitvi kriterijev za slovenščino na maturi. Poudarja, da morajo biti rešitve na področju jezika celovite ter da digitalna doba ne prinaša samo težav na jezikovnem področju, pač pa tudi nove priložnosti.
Zakaj Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo podpira dosedanji poseben status materinščine oz. učnih jezikov?
Sam nisem član te komisije, se pa poleg te krovne skupine za ohranitev dosedanjega statusa zavzemajo tako rekoč vsi, ki na področju slovenščine kaj pomenijo: predstavniki vseh fakultet, Predmetna komisija za slovenščino pri Zavodu RS za šolstvo, Odbora za slovenščino pri SAZU in Slovenski matici, seveda pa tudi moja krovna institucija, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Kakšni so sedaj cilji vzgoje in izobraževanja za pouk slovenščine in drugih materinščin oz. učnih jezikov v srednji šoli ter posledično splošna matura iz teh predmetov na eni ravni zahtevnosti?
Matura iz slovenščine ni idealna, ima pa že od samega začetka pomembno simbolno prednost v razmerju z drugimi predmeti: namesto petih točk je vredna osem točk. To prednost bi zdaj radi nekateri odpravili, da bi sistem poenostavili. Toda s tem bo padel del motivacije za učenje slovenščine, ob meji pa tudi madžarščine in italijanščine.
Zakaj je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša sklical tiskovno konferenco?
Nismo prepričani, da nas tisti, ki prenovo vodijo, res slišijo. Smo v času, ko je in še zlasti bo obvladovanje maternega jezika še kako pomembno. Še pred desetletjem, dvema smo poudarjali, naj se mladi učijo angleščino in tuje jezike za uspeh v življenju. Znanje angleščine pa je zdaj nekaj samoumevnega. To ne potrebuje več dodatne motivacije. Problem je znanje materinščin in drugih tujih jezikov. Tu je motivacija ključna, če bomo želeli uspešno razvijati tako imenovano bralno pismenost – to torej, da se v življenju s pomočjo jezika znajdemo. Vsaka malenkost, ki deluje v nasprotno smer, je trenutno kar velik udarec.
Kakšna pa je stopnja bralne pismenosti med slovenskimi šolarji danes in kaj bi znižanje standardov znanja slovenščine oziroma uvedba dveh ravni zahtevnosti zanjo pomenilo?
Smo nekje na meji. Stanje ni tako slábo, kot bi lahko sklepali iz zadnjih raziskav, lahko pa se hitro poslabša. Smo ravno v času, ko prenavljamo učne načrte za slovenščino, vsebine približujemo digitalni dobi, nastali sta novi šolski slovnici, pripravili smo jezikovni portal za mlade Franček, nastajajo novi učbeniki. Skratka, zagon je velik, zato so nepremišljene poteze še opaznejše.
Ali so se na tiskovno konferenco na ministrstvu za izobraževanje kaj odzvali? Bodo upoštevali mnenje stroke?
Ne vem. Motivacija, da nas ne slišijo, je velika, saj na račun slovenščine rešujejo sistemski problem prehajanja med splošno in poklicno maturo ter druge s tem povezane težave. Pozabljajo pa, da je učni jezik osnova vsakega znanja. Tudi sicer ni videti, da bi glede jezikovne politike v šolstvu kaj zelo poslušali stroko. Sem član Delovne skupine za pripravo strategije jezikovnega izobraževanja do leta 2030, a njeno delo je v zadnjem letu kar ugasnilo. Verjetno smo odveč, ker opozarjamo, da morajo biti rešitve s področja jezika celovite – narobe je, če rešujemo posameznosti.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
