-7.8 C
Ljubljana
sreda, 8 februarja, 2023

V novi Demokraciji preberite: »Car« iz Murgel: Njegovemu kraljestvu (še) ni konca!

Piše: Peter Truden

Čeprav je o zadnjem šefu CK ZKS in prvem predsedniku republike Milanu Kučanu že kar dolgočasno pisati, češ da ga desna opcija uporablja kot izgovor za svoj neuspeh, vendarle velja spomniti na nekatera zadnja dogajanja, ki kažejo, da je Kučan kljub častitljivi starosti še vedno vrhovni šef tranzicijske levice in ima v njej zadnjo besedo.

Na tem mestu ne bomo ponavljali že znanih dejstev o bogati partijski karieri Mačkovega, Ribičičevega in Dolančevega »princa« iz Križevcev (imel je namreč več mentorjev in varuhov). Morda samo nekaj osnovnih poudarkov: Kučan je, razpet med različne struje, kot pragmatik izvrstno »vozil slalom« med čermi, podobno kot njegov vzornik Josip Broz Tito, ko je bil v svojih letih v Moskvi v stalni nevarnosti, da postane žrtev Stalinovih čistk med agenti Kominterne.

Odhod velikega Kučanovega vzornika

Vendar je imel Kučan na vrhuncu svoje kariere tudi sam vzornike iz Sovjetske zveze. Sredi osemdesetih let je po kratkotrajnem obdobju dveh naslednikov razvpitega Leonida Brežnjeva, tj. Jurija Andropova in Konstantina Černenka, vlogo najmočnejšega politika dobil Mihail Gorbačov, ki je nekaj let kasneje postal tudi formalni šef države, prejšnji teden pa je umrl v 92. letu starosti. Znan je bil predvsem kot reformist, mnogi zahodni mediji pa mu priznavajo zasluge za miren in nekrvav razpad Sovjetske zveze, čeprav je v svoji karieri prvega moža SZ dobil vsaj dva madeža: prikrivanje jedrske nesreče v Černobilu in tankovski komunizem v Litvi, čeprav je malo pred tem na ameriško-sovjetskem vrhu na Malti podprl Wilsonovo načelo o samoodločbi narodov. Avgusta 1991 je bil zaradi poskusa prevrata skoraj odstranjen z oblasti, vendar se je trdorokcem uprl ruski voditelj Boris Jelcin, pa tudi sovjetska vojska ni bila v stanju, da bi lahko izvedla pravi vojaški puč. Konec istega leta je bila Sovjetska zveza tudi formalno razpuščena, saj je do tedaj že vse več sovjetskih republik razglasilo neodvisnost.

V zvezi z Gorbačovom pa velja omeniti njegov obisk v Jugoslaviji marca 1988. Sovjetski partijski voditelj se je odpravil tudi v Ljubljano, kjer se je srečal (tudi) z Milanom Kučanom. O čem natančno sta govorila, ni znano, verjetno pa je bila tema pogovora uveljavljanje »socializma s človeškim obrazom«, ki ga je sovjetski reformist, znan po »perestrojki« in »glasnosti«, uveljavljal v svoji domovini. Kmalu zatem se je namreč v okviru nove doktrine slovenskega partijskega vrha pojavila sintagma »socializem po meri ljudi«. Obisk Gorbačova – slednji je prišel podpret sovjetsko-jugoslovansko deklaracijo, ki naj bi z distanco od politike Brežnjeva pomenila novo dobo socializma – je bil ravno v času velikih kritik sistema, ki so prišle zlasti iz Mladine, pa tudi Nove revije, medtem ko je beograjski režim od Ljubljane terjal, da se v zatiranju kontrarevolucije začenja odzivati bolj aktivno. Zelo kmalu po končanem obisku je sledila neposredna priprava na aretacije, ki so nato sprožile proces proti četverici JBTZ in nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic. Slovenski partijski vrh je torej hotel z bolj usmerjeno represijo, eksemplaričnimi procesi »narediti red« in hkrati potešiti apetite Beograda, s tem da se je želel znebiti najglasnejših kritikov, predvsem pa tistih, ki so zagovarjali najradikalnejša stališča in so bili najbolj nevarni sistemu.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine