V prejšnji številki Demokracije smo podrobneje predstavili slovenski plebiscit leta 1990 in to, kako je do njega prišlo. Tokrat pa predstavljamo dogajanje, ki je sledilo plebiscitu v »vmesnem času« do osamosvojitve Slovenije.
Rezultati plebiscita so bili uradno razglašeni tri dni po plebiscitu, v sredo, 26. decembra 1991. Od tedaj je ta dan državni praznik (dan samostojnosti in enotnosti). Tistega dne je začel teči tudi šestmesečni rok za uveljavitev plebiscitnega izida v praksi. Rok se je iztekel 26. junija 1991. Na ta dan je Slovenija slovesno razglasila osamosvojitev s proslavo na Trgu republike v Ljubljani.
Markovićev in Jovićev model nove Jugoslavije
Da bi bolje razumeli dogajanje, je seveda treba razumeti dogajanje v letu 1990, zlasti v času med volitvami in plebiscitom, ko je zaradi obeh dogodkov tudi JLA začela izvajati sumljive manevre, ki so kazali na možnost nasilne preprečitve obeh dogodkov. Vrhovi jugoslovanske in srbske politike so ta čas že pripravljali svoje načrte za rešitev jugoslovanske krize. Predsednik jugoslovanskega predsedstva Borisav Jović, sicer predstavnik Srbije, je prevzel pobudo in predstavil predlog, po katerem bi posamezni deli Jugoslavije lahko z referendumom odločili o svoji prihodnosti, vendar je bil predlog zasnovan tako, da bi se lahko odločale posamezne občine in ne republike. Vse to je bila le voda na mlin upornikom iz Knina in kasnejše Republike Krajine, ki je postala (para)država znotraj Hrvaške.
Zvezni premier Ante Marković se s tem modelom ni strinjal in si je zamišljal enotno centralizirano federacijo s tržnim sistemom, zato je ustanovil svojo liberalno stranko Zveza reformnih sil z lastno TV-postajo (Yutel). Nasploh je bil tedanji model reševanja jugoslovanske krize precej nenavaden: v času od plebiscita do osamosvojitve Slovenije se je šesterica predsednikov jugoslovanskih republik (brez pokrajin in brez predstavnikov zvezne oblasti) nekajkrat sešla na temo, da bi se Jugoslavija sporazumno razdružila. Slovenska stran je sicer že ponujala preoblikovanje Jugoslavije v konfederacijo, kar je bila taktična poteza zaradi mednarodne javnosti, kajti mednarodna politika je Slovenijo že tako ali tako v glavnem obtoževala secesionizma in separatizma; nekaj razumevanja za naš položaj so pokazali le nekateri vodilni politiki v Nemčiji, Avstriji in Italiji.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!
