Zakorakali smo v leto 2020. V tem letu bomo zagotovo še bolj deležni pompoznega borčevskega proslavljanja, saj mineva 75 let od konca druge svetovne vojne, in kakor oni to poimenujejo, »osvoboditve«. Dejansko pa tragedije, ki velja za eno največjih v slovenski zgodovini.
Povojni poboji so bili del velikega revolucionarnega projekta, ki so ga začeli načrtovati že precej pred okupacijo. Jeseni 1941 so ga začeli izvajati, saj so se takrat začeli prvi partijski umori. Le malo pred tem je bila namreč ustanovljena komunistična VOS, ki je bila formalno del OF, dejansko pa jo je ustanovila Komunistična partija Slovenije. Prav slednja je bila dejansko udarna pest revolucionarnega delovanja, katerega glavni namen je bil nasilen prevzem oblasti. O tem sicer več piše dr. Jože Možina v novi knjigi Slovenski razkol.
Z umori začeli že leta 1941
Uradno viri navajajo, da je VOS odgovorna za umore nekaj več kot 500 oseb (med njimi so bili številni župani, duhovniki, podjetniki, člani Katoliške akcije, veliki kmetje itd.), a dejansko število žrtev je bilo precej večje, saj je bila VOS leta 1944 v tedaj nastajajoči komunistični paradržavi preoblikovana. Po nekaterih ocenah je VOS skupaj z drugimi partizanskimi enotami že v letu 1941 na ozemlju t. i. Ljubljanske pokrajine (to je italijanskega okupacijskega območja) umorila vsaj 116 oseb, samo med marcem in avgustom 1942 pa vsaj še dodatnih 853 oseb (od tega 717 civilistov). Druga študija navaja, da je VOS do konca julija 1942 usmrtila vsaj 941 domačih ljudi. In to še pred nastankom prve vaške straže, za katere je bilo znano, da so nastale kot obramba pred revolucionarnim nasiljem, zlasti na Notranjskem. Prva naj bi bila ustanovljena v Šentjoštu nad Horjulom, ko je pod streli »osvoboditeljev« padlo že več kot tisoč Slovencev. Zato je najmanj nespodobno, da dandanes različni borčevski funkcionarji in njihovi politični botri kažejo s prstom na »kolaborante«, če vemo, da je bila KPS v kolaboraciji z nacisti najmanj do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. Med tistimi, ki so zaradi revolucionarnega nasilja sprejeli neprijetno breme prisilne kolaboracije z Italijani, pa je bilo število simpatizerjev okupatorja zelo majhno.
Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!
