Piše: Metod Berlec
Z upokojenim ljubljanskim nadškofom prof. ddr. Antonom Stresom smo se pogovarjali o njegovem prispevku, ki ga je napisal za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek − Novi prispevki za slovenski pomladni program, papežu Frančišku ter pomenu posta in prihajajoče velike noči.
Prof. Stres, za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek − Novi prispevki za slovenski pomladni program ste napisali prispevek z naslovom Svoboda vere, ideologija in politika. Pri tem posebej poudarjate pomen verske svobode …
Čeprav bi po eni strani lahko kdo rekel, da je verska svoboda oziroma svoboda vesti samo podvrsta splošne pravice do svobode mišljenja in izražanja, ki je bistvena liberalno-demokratična svoboščina, je verska svoboda več kakor to, ker je religija sama več kakor samo eden od nazorov. V veri se človek zaveda, da ga usodno nagovarja Neskončni in Absolutni, ki je v krščanstvu hkrati tudi konkretna oseba Jezus Kristus, zato je to nekaj drugega kakor domisliti nekaj pametnega in druge pridobivati za svojo teorijo. Vera človeka zavezuje najgloblje in najbolj celostno, v vesti.
Verska svoboda pomeni, da oblast spoštuje državljane kot moralno odgovorne ljudi, ki imajo pravico, da svojo versko identiteto prav tako neovirano in sproščeno živijo, kakor živijo vse svoje druge identitete: spolno, kulturno-jezikovno, politično, umetniško ustvarjalno, celo športno in rekreativno. Kakor nihče ne zavija oči, če mu povem, da sem doma iz Štajerske ali da navijam za določen nogometni klub, tako ne bi smel nihče zavijati oči, če mu rečem, da hodim v cerkev. Žal pa ni tako.
V mnogih okoljih mora človek zbrati pogum, da se pokaže kot katoliški kristjan.
Verska svoboda pa je tudi kolektivna, ne nanaša se samo na svobodno versko življenje posameznikov, ampak obsega pravico do svobodne navzočnosti in delovanja celotnega verskega občestva, Cerkve. Problem verske svobode je problem navzočnosti vere v javnem prostoru in je preizkus, koliko eni prenesemo navzočnost drugih in drugačnih. Ne samo prenesemo (potrpimo) kot nekaj slabega in nezaželenega, ampak koliko jih spoštujemo in jim privoščimo vso pravico, da so to, kar so. Primer: dokler v neki državi dovoljujejo samo take cerkvene stavbe, ki se na zunaj ne dajo prepoznati kot verski objekt, potem tam ni verske svobode. Prepoved prostovoljnega verskega pouka v naši javni šoli je primerljiva s tem.
Ob tem je zelo povedna sklepna misel, ki ste jo zapisali v svojem prispevku: »Namesto da bi se Slovenija hitreje razvijala v smeri pluralizma, medsebojnega spoštovanja in enakopravnega sodelovanja, njen politični in kulturni razvoj hromijo stranke, obremenjene s starimi in z novimi levičarskimi ideologijami, ki jim je skupno tudi sovraštvo do katoliške vere in Cerkve, glavni cilj pa ohranitev v demokraciji monopolov, ki so si jih nedemokratično prigrabile v času totalitarizma.« Nekako se mi zdi, da ste s tem povedali bistvo tranzicijskega dogajanja na Slovenskem …
Čas je pokazal, da na začetku 90. let komunisti niso resno mislili s svojim »sestopom z oblasti«. Sestopili so samo z ene vrste oblasti, enopartijske diktature. Bili so dovolj premeteni, da so vedeli, da ima nekdo lahko oblast v zakupu, tudi če ustvarja vtis, da je nima. V maloštevilni politični skupnosti, kakršna je slovenska, je še laže imeti »vse pod nadzorom«. Kakor je bilo samoupravljanje vse prej kot to, kar samoupravljanje dobesedno pomeni, tako sile, ki vzdržujejo sedanjo levo politično premoč v državi, ne bodo nikoli same od sebe dovolile – in tudi niso –, da bi jim ta premoč ušla in bi država postala res demokratična: brez »stricev iz ozadja«.
Kako pa vidite to problematiko na evropski ravni, kjer smo priča neverjetni sekularizaciji, ki Evropo uničuje?
Sekularizacija je predvsem evropski kulturni pojav. Je posledica stoletnega kulturnega boja proti krščanstvu, ki so ga sprožili francoski razsvetljenci, pri nas pa je to bilo še stopnjevano s komunističnim totalitarizmom, kar olepševalno imenujemo »enoumje«.
Znani sociolog P. Berger je nekaj časa trdil, da tega ne zna razložiti, potem pa je proti koncu omenjal kot vzrok evropsko pogostno povezanost med vero in politiko, s tem pa tudi s političnimi delitvami, nasprotji in sovražnostmi, ki so hromili Evropo proti koncu srednjega in na začetku novega veka. Nekaj je gotovo tudi na tem. Bolj je zgovorno, da razsvetljenci večinoma niso bili ateisti, bili pa so nasprotniki krščanstva. Motila jih je avtoriteta razodetja, medtem ko bi z lahkoto sprejeli neko »naravno« religijo, kakršno si je omislil tudi Rousseau s svojo »civilno religijo« z dvema razumskima dogmama: obstojem Boga in nesmrtnostjo duše.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
