Piše: Andraž Grad
V dvorani Muzeja Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve v središču Ljubljane je 19. junija potekal ob 35. obletnici slovenske osamosvojitve mednarodni simpozij z naslovom »35 let potem – Ocene in analize prehoda v normalnost«.
Dogodek, ki so se ga udeležili ugledni gostje, je pripravil Inštitut dr. Jožeta Pučnika v sodelovanju s fundacijo Konrad Adenauer Stiftung, Zborom za republiko in Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve. V uvodu sta zbrane nagovorila predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ter prvi predsednik slovenske vlade Alojz Peterle in direktorica Inštituta dr. Jožeta Pučnika dr. Andreja Valič Zver. Slednja je tudi povezovala panel, ki je sledil. O osamosvojitvi, današnjem stanju in »prehodu v normalnost« so spregovorili zgodovinar in vodja Konrad Adenauer Stiftung dr. Norbert Eschborn, zgodovinar in profesor mag. Jurij Pavel Emeršič, pravnik in univerzitetni profesor dr. Andrej Fink, teolog, filozof in profesor dr. Janez Juhant, predsednik Zbora za republiko in zdravnik prim. Janez Remškar, ter publicist, sociolog in univerzitetni profesor dr. Matevž Tomšič.
Napori osamosvojitve še niso končani
Razprava je potekala o prehojeni poti slovenske države, o storjenih napakah in uspehih ter o trenutnem stanju v državi. Slovenija je pred tremi in pol desetletji krenila po poti samostojnosti, dr. Valič Zver pa je v svojem uvodu pri tem dejala, da Slovenija v tem obdobju ni dovolj dobro izkoristila svojega potenciala, sploh če jo primerjamo z drugimi postkomunističnimi državami, denimo Poljsko ali Češko. »Slovenska pot v normalnost iz totalitarnega režima, ki smo ga živeli v času Jugoslavije, je doživljala vzpone in padce,« je povedala in nadaljevala: »Moramo biti uravnoteženi in povedati, da smo v 35 letih dosegli ogromno. Ne samo, da smo se osamosvojili, temveč smo vstopili tudi v najpomembnejše evropske in svetovne povezave, v katerih smo pomemben člen. Ne pozabimo, da smo že dvakrat zelo uspešno vodili Evropsko unijo. Vse to kaže na neko klenost slovenskega naroda, potencial, ki ga imamo.« Dodala je, da smo vse te dosežke dosegli v času desnosredinskih vlad. V nadaljevanju je opozorila, da pa so med nami tudi sile, ki so jim »drugačne intimne opcije«. Nekateri danes še vedno namreč hočejo drugačno Slovenijo, ki bi temeljila na jugonostalgičnih nedemokratičnih vrednotah. »Boj za moderno, evropsko, demokratično Slovenijo še zdaleč ni končan,« je prepričana dr. Andreja Valič Zver.
Boj med Čebinami in Poljčami
Peterle je v svojem uvodnem nagovoru bolj v šali spomnil, da je Samova zveza trajala 35 let in dodal, da upa, da bo Slovenija zdržala nekoliko dlje. V bolj resnem tonu pa je pristavil, da imamo slabo demografsko sliko in da se število mater znižuje. Kljub temu vidi v mladih danes ljudi z zavestjo tako do prihodnosti kot do preteklosti: »Srečujem mlade ljudi, ki se želijo rešiti svinca preteklosti, ki ga ne dokazuje pri nas samo vprašanje nepokopanih.« Izpostavil je, da je Slovenija še vedno v tranziciji, saj še ni razčistila s svojo komunistično preteklostjo. »Kot narodu nam ni uspelo ponotranjiti osamosvojitve z njenimi glavnimi vrednotami in načeli,« je povedal in povzel: »Zato se v naši državi še danes borijo Čebine s Poljčami – revolucionarne vrednote z vrednotami slovenske osamosvojitve.« Opozoril je tudi, da se je v času Golobove vlade levičarski razredni in kulturni boj le še stopnjeval, kar je naš narod še bolj razdvajalo. Svoje upanje polaga predvsem v mlade, saj med njimi vidi ljudi z zavestjo in odgovornostjo, ne le do prihodnosti, temveč tudi do preteklosti. Prav tako svoje upe Peterle polaga v novo koalicijo. »Čutim, da se pojavlja zavest, da smo zabredli in da je treba ukrepati. Tokrat smo mi tisti, ki morajo razmišljati o dveh mandatih, če ne bo po štirih letih znova kot je bilo.«
Nova normalnost po letu 1991
Dr. Norbert Eschborn je spregovoril predvsem o konceptu normalnosti, kdo jo določa in kako se udejanja: »Normalna situacija je le nekaj, kar se na površju zdi normalno.« Z drugimi besedami, normalnost ni nujno objektivni pogoj ali okoliščina. »To je nekaj, kar posamezniki površinsko razumejo in na koncu na podlagi dogodkov razumejo kot novo.« Dr. Eschborn je izpostavil tudi primer združevanja Nemčije in pojasnil, da se je takrat to zdelo nemogoče. V sklopu takratne »normalnosti« nihče ni mislil, da bo do tega zares prišlo. Sam koncept normalnosti, je povedal, ni nekaj kar se lahko spremeni iz danes na jutri, temveč potrebuje več časa: »Ne moremo preprosto reči, da kar je bilo do včeraj nenormalno, je sedaj normalno in sprejemljivo.« Vse države, ki so se osvobodile totalitarizmov, so morale graditi neko vrsto nove normalnosti, v primeru Slovenije pa je ključnega pomena zaupanje v demokratične ustanove, ki jih ni poznala v svoji zgodovinski preteklosti. Kot je izpostavil prim. Janez Remškar, je dober primer že sam začetek neodvisnosti: »Veliko prevaro smo doživeli na področju volitev v Zbor združenega dela leta 1990.« To je bila zaradi komunistične kontinuitete slaba popotnica za mlado slovensko državo, ki se je od začetka soočala s številnimi ovirami.
Po ovinku kulture …
Dr. Andrej Fink je pri tem izpostavil pomembnost kulture, ki je bila ključnega pomena za ohranitev slovenskega naroda: »Kot bi rekel zgodovinar duhovnik France Dolinar `po ovinku kulture´.« V nadaljevanju je povedal, da ima kultura za Slovence značaj politične kategorije. »Da ne bi kdo mislil, da smo bili Slovenci le narod kmetov in podložnikov, kmetom vsa čast, saj so skozi stoletja nosili baklo ljudskega slovenstva. Na tej podlagi je nižja slovenska duhovščina skrbela za duhovno in kulturno življenje Slovencev,« je povedal in dodal, da so v tujini številni Slovenci dosegli »zavidljive vrhove« na področju znanosti, umetnosti, politiki, diplomaciji in vojaških panogah. Dr. Janez Juhant pa je izpostavil, da je slovenska država, kot jo je zasnoval Demos, grajena na krščanskih in demokratičnih temeljih. »Demokracija je v nekem polnem smislu funkcionalna takrat, kadar dejansko ima te vrednostne temelje,« je prav tako poudaril.
Reprodukcija starih elit
Na dogodku je bila poudarjena tudi vloga izseljencev, med katerimi so se intenzivno razvijale ideje o lastni državi. Mag. Emeršič je ob tem poudaril, da sta komunizem in nacizem povzročila tristopenjsko uničenje: fizično v obliki pobijanja, moralno v obliki poneumljanja in politično, pri katerem je partija odstranila parlament, sindikate, različna civilna združenja in jih nadomesti s svojimi. Dr. Tomšič pa je povedal, da postkomunistično, tranzicijsko Slovenijo opredeljuje reprodukcija elit na različnih področjih: »Skratka, gre za kontinuiteto z bivšim režimom.« Slednja je najbolj očitna na področju medijev, gospodarstva in politike. Kljub vsemu povedanemu so na dogodku izpostavili tudi pozitivne premike Slovenije; postala je članica Evropske unije in zveze Nato, prav tako je dvakrat uspešno predsedovala Svetu Evropske unije. Vse to pa je bilo doseženo v času desnosredinskih vlad, kar nikakor ni naključje.
