2.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 23 decembra, 2024

V častni straži na pogrebu Antona Korošca

Piše: Ivo Žajdela

Letos praznujemo 150. obletnico rojstva najpomembnejšega slovenskega politika med obema svetovnima vojnama Antona Korošca. Umrl je decembra 1940, na predvečer napada na Jugoslavijo, ki je z okupacijo omogočil komunistom izvedbo komunistične revolucije. Pogreba se je udeležil tudi Anton Babnik.

Lojze Babnik iz Ljubljane je letos v samozaložbi izdal knjigo Še en čudež, njen podnaslov je Zgodba Antona Babnika. Napisal jo je Jerry Nejče Zupan na podlagi spominov Antona Babnika iz Ljubljane. Babnik je bil med vojno član in aktivist ilegalne organizacije Slovenska legija. Gestapo ga je 7. decembra 1944 aretiral, ga hudo mučil, iz nemškega ujetništva se je rešil šele konec aprila 1945. Po koncu vojne je odšel na Koroško, bil vrnjen, v skupini štirih se je v Hudi luknji pri Mislinji rešil iz kolone, ki so jo partizani gnali v uničevalno taborišče Teharje, znova se je rešil na Koroško, bil nato do konca leta 1949 v begunskih taboriščih v Avstriji, od tam pa je odšel v Ameriko.

Babnikovi spomini so izjemno pričevanje, predvsem na praktično neznano medvojno ilegalo Slovenske legije in na izjemno težko življenje v begunskih taboriščih v Avstriji, kjer so jih Angleži stradali, da bi jih prisilili k vrnitvi v (komunistično) Jugoslavijo.

Babnik je opisal tudi svoje sodelovanje pri pogrebu najpomembnejšega slovenskega politika Antona Korošca med obema svetovnima vojnama, čigar 150. obletnico rojstva praznujemo letos.

 

Kraljeva srbska diktatura

Poglejmo najprej malo v predzgodovino. Ko je srbski kralj Aleksander leta 1929 uvedel diktaturo, je z njo prepovedal nesrbske narodne organizacije. Toda ne vseh, prepovedal je na primer katoliško telovadno društvo Orel, ki je nastalo kot protiutež liberalnemu Sokolu, ni pa prepovedal Sokola. Ko so leta 1934 ustrelili kralja Aleksandra, ga je nasledil njegov bratranec knez Pavel kot namestnik, dokler kraljev sin ne bi postal polnoleten. Regent Pavel je zrahljal nekatere ukrepe, ki jih je z diktaturo pred leti uvedel kralj. V Sloveniji so lahko znova delovale stranke, tako tudi največja SLS, ki se je povezala z nekaterimi drugimi, pred tem prepovedanimi strankami in skupaj so dobili največ glasov. Karizmatičnega voditelja SLS Antona Korošca so izvolili na visoke položaje v jugoslovanski vladi.

Ukinili so tudi Svet za kulturo in izobrazbo v Ljubljani oziroma Prosveto. Leta 1937 je ta lahko ustanovila športni klub za katoliško mladino, da bi nadomestila prej prepovedani Orel. Nastali sta Zveza fantovskih odsekov (ZFO) za fante in Zveza dekliških krožkov za dekleta.

Anton Babnik je leta 1937 postal član ZFO, kasneje pa krajevni vodja v Dravljah. Že leto prej je postal član Katoliške akcije.

 

Zveza fantovskih odsekov

Skupina ZFO v Dravljah je štela 20 do 25 fantov. Organizacija ni pobirala nobene članarine. Fantje so se srečevali ob sredah zvečer in dekleta en drug večer. Srečanja so trajala od 19.30 do 22. ure. Pred kakšnim posebnim srečanjem ali pred predstavo so bile vaje dvakrat tedensko. Draveljska skupina je imela srečanja v mali cerkveni dvorani za gostilno pri Mihelni. Skupina sokolov, ki jih je podpirala vlada, pa je imela vaje v telovadnici osnovne šole na Vodnikovi ulici v Zgornji Šiški. V preteklosti so orli in sokoli drug drugega držali čim dlje od sebe. Desetletje ZFO je bilo bolj sproščeno. Obe skupini sta se začeli udeleževati medsebojnih srečanj, čeprav niso sodelovali. Kot je povedal Babnik v spominih, je imela cerkvena dvorana v Dravljah nizek strop, zato je bilo nemogoče delati obrate na vodoravnem drogu, ne da bi pri tem prekrižal noge (namesto popolnoma navpične lege). Včasih je draveljska ZFO šla vadit na to orodje, ko so sokoli imeli vaje v šolski telovadnici z visokim stropom. Antonov oče je enkrat vprašal, zakaj se katoličani družijo z liberalci.

 

Babnikova draveljska skupina

»Duh sodelovanja je bil odvisen od odnosa klubskega voditelja, celo med vojno. Sokolske legije blizu Šentvida in Spodnje Šiške so sodelovale z Antonovo Slovensko legijo v Dravljah. Sokolska legija v Zgornji Šiški, ki jo je vodil fanatični komunist, pa je zavrnila sodelovanje.«

Člani ZFO so nosili sivo-rjave uniforme: črne hlače hlamudrače ali pumparice, širok rdeč usnjen pas, jopič z rdečimi vidnimi obrobami, sivkasto srajco, planinski klobuk. Kroj je napravil krojač, plačal pa naročnik. Babnik je bil prvi od draveljskih ZFO, ki je imel uniformo. Za telovadne nastope so nosili belo srajco in črne kratke hlače. Za orodne nastope (bradlja, vodoravni drog itd.) so imeli običajne olimpijske bele kratke hlače in majico z odtisnjeno klubsko zaponko.

Najstniki ZFO so se preprosto imenovali fantje. Telovadni inštruktorji so bili odrasli, nekdanji orli. Babnikova draveljska skupina se je tesno povezala: Jože Šimnovec, brata Tone in Ivan Oven, Stane Mrva, brata Smole. Nekateri so bili prijatelji še iz osnovne šole. Ista imena so se potem med vojno in revolucijo pojavila v ilegalni Slovenski legiji.

 

Član katoliških društev

Anton Babnik se je aktivno udeleževal katoliških množičnih prireditev v Ljubljani. Najprej le kot mlad gledalec na novem Plečnikovem stadionu za Bežigradom: leta 1933 slovesnosti ob 60. obletnici duhovniškega posvečenja škofa Jegliča in leta 1935 mednarodnega evharističnega kongresa v Sloveniji.

Leta 1938 se je kot športnik udeležil mednarodnega shoda športnih klubov katoliških fantov in deklet.

Pomemben je bil izjemno množični evharistični kongres v čast Kristusu Kralju v Sloveniji leta 1939, ki se ga je udeležilo 50.000 ljudi. Ivo Peršuh, komunisti so ga umorili maja 1942, isti dan kot dr. Lamberta Ehrlicha, s čimer so odstranili dve zelo pomembni katoliški osebnosti s političnega prizorišča, je na kongresu vodil rediteljski odbor, ki je štel 400 prostovoljcev, mladih fantov, večinoma članov ZFO. Sodeloval je tudi draveljski mladinski klub, kjer je bil član Anton Babnik.

Tako je na začetku okupacije Slovenije imel Ivo Peršuh na razpolago že izkušeni kader mladih Slovencev, ki so sodelovali v organizaciji ilegalnega odpora najprej proti okupatorju, ker pa so komunisti pohiteli z revolucionarnim nasiljem, so morali glavno skrb usmeriti proti njim oziroma v obrambo pred njihovim nasiljem.

 

Anton Korošec

Anton Babnik je bil med izbranci, ki so sodelovali pri pogrebu Antona Korošca.

Koroščeva politična kariera kot voditelja Slovenske ljudske stranke se je začela leta 1907, po izvolitvi v zakonodajni zbor Avstro-Ogrskega cesarstva, kjer se je zavzemal za slovensko neodvisnost. V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil podpredsednik, predsednik ministrskega sveta in ministrski predsednik, dokler ga v času srbske kraljeve diktature niso konfinirali na otok Hvar. Po smrti kralja so ga izvolili za predsednika senata. Opravljal je več ministrskih poslov v jugoslovanski vladi.

 

Na Koroščevem pogrebu

Novica o smrti največjega slovenskega državnika Antona Korošca se je v soboto, 14. decembra 1940, razširila s hitrostjo zvoka, beremo v knjigi spominov Antona Babnika. »Tega dne je en član izvršnega odbora ZFO v Ljubljani, gospod Hvale, vprašal Antona in še tri druge iz Dravelj, če bi se pridružili skupini 30 fantov v uniformah, da bi zastopali ZFO na državnem pogrebu v Beogradu. Z glavne železniške postaje v Ljubljani so se s potniškim vlakom odpeljali v jugoslovansko prestolnico. Na vlaku so jim postregli s kavo. V Beograd so prispeli naslednjega dne, v nedeljo ob 7.30 zjutraj. Ulice je pobelilo pet centimetrov snega. Skupina ZFO je šla k stolnici in tam so jim dali nekaj čaja, ki jim je še kako dobro del. Od tam so v uniformah in v skupini odkorakali v poslopje skupščine.« Babnik je nosil slovensko zastavo. Ko so šli mimo univerzitetnega naselja, so nacionalistični srbski študentje kričali, žvižgali, se jim posmehovali, jih zmerjali s švabi in z drugimi žaljivkami.

 

Nosil je Koroščevo medaljo

Umrli Anton Korošec je ležal v poslopju skupščine. Šest članov ZFO v uniformah je stalo kot častna straža okrog mrtvaškega odra, na vsaki strani krste po trije. Babnik je stal na enem vogalu. Pogrebna maša se je začela ob 11.30; prvič in zadnjič je bila v poslopju skupščine katoliška maša. Senator Smolej je imel eno uro dolg govor. Po maši je bil enourni program z več govori in pesmimi različnih zborov. Fantje, člani ZFO, so razumeli, da je bila javna podoba Slovenije ob tem prizoru na kocki. Babnik je stal pripravljen, ravno kot hlod, niti mišica se ni premaknila ves čas dolgega obreda. Za vseh šest članov ZFO, ki so bili častna straža, je bil to tudi dan ponosa in discipline.

Slovesni pogrebni sprevod na železniško postajo se je začel okrog 2. ure popoldne. To je bila dolga, veličastna povorka s konjenico in častnimi stražami iz vsake vojaške veje. Člani ZFO so korakali ob vozu s krsto. Nekateri so nosili Koroščeve medalje, med njimi njegovi dve najvišji nagradi medaljo prvega reda sv. Save in zvezdo Karadjordjevićeve dinastije. Ob Babniku, ki je nosil medaljo, sta korakala dva člana ZFO. Dan je bil zelo mrzel. »Oster veter je bičal vsak del izpostavljene kože. Nekateri predstavniki vojske so se občasno drgetaje umaknili na rob bliže hiš, da bi se izognili vetru. Premrti pešaki ZFO, ki so se zavedali svoje vloge v tem sprevodu, so se trudili, da bi bili ves čas parade kot ponosni stebri.«

 

Semena odpora so klila

Sprevod je prišel na postajo okrog 6.30 zvečer. Člani ZFO so bili v oddelku pred vagonom s krsto. Tu so prezeblim Slovencem ponudili topel čaj, ki jim je še kako dobro del. Babnik je bil lačen, predvsem pa ga je zeblo. Korakali so v uniformah ZFO in ne v zimskih oblačilih. Poseben pogrebni vlak je odpeljal s postaje, se nekoliko ustavil in potem vozil brez postanka do Ljubljane. Prispeli so ob 7.30 v ponedeljek zjutraj. Zaprto krsto so nesli v stolnico, kjer je Anton Korošec kot državnik ležal do pogreba v torek. Babnik se je udeležil pogrebne maše zasebno, ne v uniformi ZFO. Korošca so pokopali  pod stebriščem na znamenitem pokopališču Navje. Babnik takrat seveda ni imel pojma, da bo čez štiri leta vlomil v Koroščevo grobnico, kjer bo iskal orožje komunističnih aktivistov, kar je nato opisal v knjigi.

»Druga svetovna vojna, ki je pustošila po Evropi že 15 mesecev, je prišla v Jugoslavijo tri mesece po tem pogrebu. Zmagovalci so izgnali vse slovenske organizacije, tako tudi ZFO. Nič zato. Semena odpora, ki so bila posejana v prejšnjem desetletju, so že klila,« ob tem beremo v Babnikovih spominih.

 

Ilegala Slovenske legije

Še nekaj besed o Slovenski legiji. Že takoj po okupaciji Slovenije je Anton Babnik kot član ilegalne organizacije Slovenske legije prisegel. »Slovensko legijo je ustanovila politična stranka, toda njen namen je bil vojaški – premagati sovražnika. Izvršni odbor je imel politično in vojaško krilo. Nacisti in fašisti so želeli odrezati glavo tej kači, prav tako tudi komunistična partija. Prvi vojaški poveljnik SL leta 1941 je bil Ivo Peršuh (major v nekdanji jugoslovanski vojski). Neki komunistični morilec ga je ustrelil maja 1942. Peršuhovega naslednika Fortunata Majdiča so komunistični ubijalci ustrelili tri mesece kasneje. Majdičevega naslednika polkovnika Ernesta Peterlina je gestapo zaprl in poslal v Dachau. Vsak član SL je svoje življenje postavil na kocko – brez pretiravanja.«

Vodja sektorja SL

Antona Babnika so kmalu imenovali za načelnika severozahodnega dela zunaj mestnega predela Ljubljane. Ta sektor je bil še bolj nevaren kot drugi, ker se je razpenjal med tujima mejama. Del sektorja je bil v teritoriju nacističnega rajha, preostali del pa v italijansko-fašističnem delu. V italijanski coni je del Babnikovega sektorja ležal znotraj in en del zunaj ograje z bodečo žico, ki je obdajala Ljubljano.

V Babnikovi skupini Slovenske legije je bilo veliko dobrih prijateljev in znancev iz njegove mladosti. Babnik sam je včlanil štiri bratrance. Postavil je stroga pravila za svojih 80 članov.

Toda medvojna ilegala Slovenski legije je že druga zgodba, ki jo v knjigi spominov Antona Babnika Še en čudež lahko tokrat prvič beremo z obširnimi opisi nadvse pestrega in nevarnega dogajanja, saj so imeli pred seboj dva smrtna sovražnika, okupatorja in komunistične revolucionarje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine