Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Iz Levice Aste Vrečko so ta teden napovedali, da bodo tožili revijo Demokracija zaradi naslovnice, ki prikazuje povezanost stranke Levica z afero Radiator kot slovensko verzijo afere Epstein.
Pri aferi Epstein v ZDA in aferi Radiator v Sloveniji je šlo za spolne zlorabe deklet, ki jih je zagrešila družbena elita. Pri nas pa še za zlorabe davkoplačevalskega denarja. V obeh primerih smo priča prikrivanjem oblasti. V Sloveniji pa celo medijski cenzuri, o čemer pa iz ZDA ni poročil. Cenzura že objavljenega za nazaj je čista novost v tradiciji evropskih/zahodnih medijev. Takšni posegi so značilnost nekdanjega vzhodnega bloka in diktatur. Po dostopnih podatkih so v ZDA dekleta zlorabljali s plačevanjem in zlorabo zaupanja, v Sloveniji tudi z drogiranjem. Ko se je izvedelo, je Nika Kovač pri nas zatrdila, da so se dekleta drogirala prostovoljno, kar da sicer ni povsem legalno, je pa legitimno.
Izginotje kolumne o aferi Radiator
Že pred napovedjo tožbe proti Demokraciji so sledi svoje vpletenosti vladajoči brisali z medijsko cenzuro zapisov o aferi, tudi kolumne, ki sem jih kot odgovorni urednik napisal na Siol.net. Posegi pa so bili precej obsežnejši kot sem najprej domneval. Nikakor ni šlo le za kolumno in članek pred tem. Cenzurirali so vrsto člankov še za zaščito Zorana Jankovića v povezani aferi farmacevtka. Prikazujem primere. Ker se je to dogajalo v državnem podjetju Telekom, kjer so kršili medijski zakon, ki prepoveduje posege v tekste novinarjev brez soglasja avtorjev in to za interese vladajočih strank, ki so nastavile vodilne, je to velik škandal z resnimi koruptivnimi sumi.
V kolumni z naslovom Posilstva in droge afere radiator sem napovedal, da po čistkah v policiji, ki jih je izvedel premier Robert Golob, na bo pregona Dušana Smodeja, ker bo politično nastavljen vrh policije preganjal predvsem opozicijo, vladajoče pa ščitil. Opozoril sem tudi na pojavljanje Luke Mesca in Aste Vrečko v aferi. Kolumna je iz Siol.net izginila skoraj takoj po tem, ko je vlada Roberta Goloba predčasno zamenjala nadzorne svete in uprave SDH in Telekoma in nastavila svoj vrh Siol.net. Za urednika so postavili Mihaela Šuštaršiča. Da nenadoma več ni bil dostopen zapis s svarili, kaj bodo povzročile čistke v policiji in o spolnih zlorabah in nenavadnih povezavah vladajočih politikov z novinarji, je novost v tradiciji zahodnih medijev. Nedostopnost sem opazil slučajno in ljudem v lastnem mediju znova omogočil dostop do tega komentarja. Ker prepovedo, je vredno brati.
Ta teden pa sem ob napovedi tožbe Levice proti Demokraciji dodatno preverjal in ugotovil, da so bili posegi v tekste brez vsakega soglasja veliko obsežnejši kot sem opazil pred leti. Kaj vse so v člankih storili, meni kot avtorju in javnosti niso pojasnili. Ravnali so ne transparentno. Prikrito. Možno je, da sem odkril le del vsega. Šuštaršič je pozneje odstopil in je bil nastavljen za odgovornega urednika državne STA, tudi vrh tam določajo predstavniki vladajočih levih strank.
Cenzura po akciji 8. marca
Ob “umiku” kolumne, v kateri opisujem tudi, kako se je Luka Mesec brez potrebe zapletel s trditvami, da nikoli ni bil v Fotopubu, potem pa so se pojavili posnetki, ki so dokazali nasprotno in v kateri opozarjam tudi, da je po volitvah Dušan Smodej, ki je bil tudi eden od obrazov protestov proti prejšnji vladi, ki jih je soorganizirala Levica, takoj naredil intervju z novo ministrico za kulturo Asto Vrečko, so posegli tudi v druge članke. In to v interesu Nike Kovač, ki vodi zavod 8. marec, ki ga je ustanovil Simon Maljevac (Levica), ki je že prej pritiskala za prikrivanja v člankih o Zoranu Jankoviću, pri katerem je bila Kovačeva nekaj časa zaposlena v Pionirskem domu. Kovačeva je, ko so vladajoči nastavili svoj vrh Siol.net, tam celo dobila kolumno. Kar še dodatno pokaže povezave. Pred tem je z 8.marec proti meni in uredništvu sprožil spor pred častnim razsodiščem društva novinarjev, da bi morali zamolčati ime in priimek Katarine Ravnikar pri poročanju o sodnem sporu, ki ga je farmacevtka izgubila proti kriminalistični inšpektorici Liljani Vogrinec in kriminalističnem inšpektorju Tihomirju Žgavcu zaradi zaznamka, kako je župan Ljubljane in predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković v zameno za zaposlitev za nedoločen čas od nje dobil intimnosti. Ker je šlo za sodni spor proti kriminalistoma, ki ga je sprožila Ravnikarjeva sama, ti so pa so po ustavi javni, sem na Siol.net objavil njeno ime in priimek, ki ju Ravnikarjeva celo ni več uporabljala. Spremenila ju je že pred tem zaradi poročanja medijev z imenom in priimkom, ko so objavili celo njeno fotografijo. Tako so, denimo, že veliko prej poročale Slovenske novice:
Članka danes med objavami Slovenskih novic ne boste več našli. Izginil je. A na spletu seveda ostane sled in spomin. Težko je skriti. Na predlog 8. marca Nike Kovač je častno razsodišče društva novinarjev presodilo, da imena in priimka Ravnikarjeve v člankih na Siol.net ne bi smeli zapisati, z razlago, da bi naj bila Ravnikarjeva žrtev Jankovića. Trditev o žrtvi je bila neresnična. Jankovića nikoli nihče ni preganjal. Ravnikarjeva pa je sama na sodišču prav v sporu, o katerem sem poročal, zanikala, da bi šlo za zlorabo. Prav pri tem, da bi jo Janković kakorkoli silil, je ugovarjala zaznamku kriminalistov. Razsodbo razsodišča smo na Siol.net objavili, ime in priimek pa sta ostala. Častno razsodišče nima pravice, da bi lahko posegalo v tekste ali jih cenzuriralo. Odločitve razsodnikov so vredne le toliko, kolikor so težki argumenti. V tem primeru premalo, sem ocenil kot odgovorni urednik. Dolga leta sem prej delal v častnem razsodišču tudi vodil nastajanje kodeksa etike, po katerem presojajo. A ime in priimek nista ostala dolga. Umik je v interesu Jankovića pozneje uspelo v mediju doseči vladi, v kateri je ministrica za kulturo (pristojna za medije) Asta Vrečko, ko so za menoj nastavili svoje urednike. Ali je to zagrešil Šuštaršič ali njegov naslednik, ni jasno. Tako so, ko so nastavili svojega odgovornega urednika, za nazaj cenzurirali celo naslov poročanja o nenavadni odločitvi častnega razsodišča društva novinarjev:
Razliko pokaže izviren članek (levo) po spletnem arhivu objavljenih člankov na internetu, do katerega cenzorska roka naših oblasti ne seže. Desno je Telekomova cenzurirana objava na Siol.net danes. Enako so z ukinjanjem imena in priimka posegli tudi v članek, v katerem sem pred tem poročal o poteku sodnega postopka Jankovićeve farmacevtke proti višji kriminalistični inšpektorici Liljani Vogrinec in višjem kriminalističnem inšpektorju Tihomirju Žgavcu:
Kršenje uredniške avtonomije z nedovoljenimi posegi
Pri tem je šlo na Siol.net, ki je v lasti državnega Telekoma, tudi za kršenje medijskega zakona in to tudi najnovejše verzije, ki so jo lani sprejeli poslanci vladne koalicije, saj zakon posege v novinarske tekste brez soglasja novinarja izrecno in povsem jasno prepoveduje v določbah o uredniški avtonomiji. Da si želijo za nazaj spreminjati moje tekste, me iz Siol.net nihče ni nič vprašal. Za Niko Kovač, Zorana Jankovića in vlado so ravnali nezakonito. Zakon o medijih v določbah o uredniški avtonomiji jasno določa:
“5. člen (uredniška in novinarska avtonomija) (1) Uredniki, novinarji in drugi avtorji prispevkov so v okviru programske zasnove medija in v skladu s temeljnim aktom izdajatelja pri svojem delu neodvisni in samostojni. (2) Novinar ima pravico zavrniti pripravo novinarskega prispevka ali vsako drugo novinarsko opravilo, če bi bilo to v nasprotju s strokovnimi in etičnimi pravili, merili in standardi novinarstva. Novinar ne more zavrniti dela, ki se nanaša na tehnično urejanje programskih vsebin, povzemanje prispevkov drugih avtorjev ali urejanje poročil. (3) Novinarju se zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo medija ter strokovnimi pravili, merili in standardi, ali v primeru upravičene zavrnitve priprave prispevka ali drugega dela iz prejšnjega odstavka ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja. (4) Nihče ne sme novinarju brez njegovega soglasja pomensko spremeniti njegovega prispevka. (5) Vsak novinarski prispevek mora biti podpisan (na primer s celim imenom in priimkom novinarja, navedbo uredništva, začetnicami, umetniškim imenom ali psevdonimom). Podpisovanje prispevkov z izmišljenimi avtorji in neobstoječimi osebami ni dopustno. Uporaba psevdonima je dopustna zaradi zaščite vira ali drugih utemeljenih razlogov, pri čemer mora biti v prispevku jasno označeno, da gre za uporabo psevdonima. Podpisovanje novinarskega prispevka brez vednosti novinarja ali proti njegovi volji ni dopustno.”
Na omrežju X sem na kršenje zakona opozoril tako:
Celo tako daleč so šli, da so članek, v katerem sem kot odgovorni urednik pojasnil, zakaj sem zavrnil, da bi javnosti prikrili ime Katarine Ravnikar, preoblikovali tako, da sta ime in priimek izginila in so ostale le kratice. To je resna vsebinska sprememba.
Izviren necenzuriran članek je bil takšen:
Lahko oblast v državnem podjetju stori še kaj bolj nizkotnega novinarstvu?
