Piše: Gašper Blažič
V 91. letu starosti je umrl nekdanji veleposlanik in zunanji minister Boris Frlec, so danes po poročanju STA potrdili na zunanjem ministrstvu. Frlec je ministrsko funkcijo opravljal v vladi premierja Janeza Drnovška od leta 1997 do leta 2000 v obdobju intenzivnega približevanja Slovenije Evropski uniji in zvezi Nato. Lani je kot prvi prejel priznanje za življenjsko delo v diplomaciji, še poroča STA.
Frlec je zunanje ministrstvo vodil od 25. septembra 1997, ko je nasledil Zorana Thalerja, kasnejšega evropskega poslanca, ki pa je osramočen moral odstopiti zaradi korupcijske afere. Na čelu Mladike je Frlec ostal do 3. februarja 2000, ko je odstopil iz osebnih razlogov, pri čemer je izpostavil notranjepolitična nasprotja, ni pa omenil, katera. Takrat se je v vlado sicer vrnil Dimitrij Rupel, vendar je malo kasneje vlada po izstopu SLS iz koalicije odstopila.
Zaslužni diplomat z doktoratom iz kemije
Mediji navajajo, da je Frlec ministrstvo vodil v obdobju najbolj intenzivnega približevanja Slovenije EU in zvezi Nato, takrat pa je Slovenija tudi prvič postala nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov. V središču slovenske zunanje politike so bili tudi reševanje vprašanja slovensko-hrvaške meje, sporazum s Svetim sedežem ter kulturni sporazum z Avstrijo. Zato naj bi bil eden najbolj zaslužnih slovenskih diplomatov.
Kot navaja Wikipedia, je bil Frlec naravoslovec, pravzaprav kemik. Leta 1959 je diplomiral na Fakulteti za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Podiplomski študij je opravil v ZDA in Združenem Kraljestvu. V letu, ko je diplomiral, se je zaposlil na Institutu “Jožef Stefan”, leta 1976 pa je postal direktor te ustanove, leta 1981 pa redni profesor anorganske kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Kljub temu pa je bil vpet v politiko že takrat. Med leti 1984 in 1989 je bil podpredsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS, torej republiške vlade, najprej pod vodstvom Janeza Zemljariča in nato Dušana Šinigoja. Leta 1989 pa je vstopil v diplomatsko službo, takrat še pod okriljem Jugoslavije. Takrat je namreč postal jugoslovanski veleposlanik v Nemčiji, leta 1992 pa je prevzel funkcijo slovenskega veleposlanika v isti državi.
Ko se je leta 2000 poslovil z ministrske funkcije, je bil imenovan za veleposlanika na Nizozemskem, ob slovenskem predsedovanju OVSE leta 2005 je vodil projektno skupino za predsedovanje, nato se je leta 2006 upokojil, a je ostal član strateškega sveta za zunanjo politiko.
V osemdesetih letih skrbel za nadzor nad Cerkvijo
V osemdesetih letih pa je bil Frlec tudi predsednik komisije za verske skupnosti v okviru republiške skupščine. Preko te komisije je komunistična oblast nadzirala zlasti katoliško Cerkev. V tej funkciji je vodil razgovore z nadškofom Alojzijem Šuštarjem, obravnaval zahteve Cerkve (verska oskrba v domovih za ostarele, zaporih, božič kot dela prost dan, verske oddaje na RTV itd.) in koordiniral odzive oblasti. Komisija je tesno sodelovala s SDV (Službo državne varnosti), torej Udbo, ki je izvajala operativni nadzor, prisluškovanje, obdelave duhovnikov in spremljanje »klerikalizma« ali »opozicijskih tendenc« v Cerkvi. Frlec je kot predsednik komisije prejemal poročila SDV in koordiniral politiko (npr. »mini-koordinacija« med SDV, republiškimi organi in partijskimi strukturami). O tem je pisala tudi Ljerka Bizilj v knjigi “Cerkev v policijskih arhivih”. Takrat je v okvirih oblasti obstajala t. i. minikoordinacija, ki je usklajevala nadzor nad Cerkvijo ter cerkvenimi mediji ter posebej bdela nad “jastrebi”, kot so imenovali nekatere vidne katoliške intelektualce. Del te minikoordinacije je bil tudi Frlec kot “uradni govorec” oblasti pri stikih s Cerkvijo, zlasti ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Politiko je sicer vsaj uradno oblikovala SZDL, leta 1986 je pod Jožetom Smoletom postala ta politika nekoliko liberalnejša, ko je Smole prvič na televiziji voščil božič, nadškof Šuštar pa je to prvič storil preko radia, medtem ko na televiziji še ni smel.
Koliko je Frlec imel stikov s “strokovnim sodelavcem” za nadziranje Cerkve Zdenkom Roterjem, sicer ni znano.
Kako je Frlec “špecal” Slivnika udbovskemu operativcu Ertlu
Režimski mainstream mediji o Frlecu ob njegovi smrti niso zapisali niti ene kritične besede. Zanimivo, uradni podatki trdijo, da ni bil pripadnik SDV, a nekatera odkritja kažejo, da je bil z Udbo vendarle tesno povezan. To je nedavno v zvezi s triologijo o časopisu Delo potrdil tudi publicist Igor Omerza, ko je opisoval vlogo Danila Slivnika v času, ko je bil dopisnik Dela iz Moskve. Frlec je namreč takrat napisal besno pismo notranjemu ministru Tomažu Ertlu glede Slivnika in zahteval razčiščevanje glede njegovega pisanja iz Sovjetske zveze. “Na drugi strani pa je KGB-jevec Viktor Krutko, Udba mu je dodelila lepo kodno ime zalezovanja Igor, za Danila dejal, da je »dermo« – govno, ker je bil tako negativno nastrojen do Sovjetske zveze,” je v intervjuju za Demokracijo dejal Omerza. (TUKAJ)
Zakaj takšno pismo? Leta 1985 so v Minsku potekali t. i. dnevi slovenske kulture, kjer pa je slovensko udeležbo “pokvaril” prav Slivnik, ki naj bi o tej prireditvi pisal povsem “neprimerno”. Omerza v knjigi nadaljuje, da je to tako razkurilo vodjo delegacije prof. dr. Borisa Frleca, podpredsednika slovenske vlade, da je dva dneva po končanem “rajanju” v Minsku (12. decembra 1985) napisal ostro pisemce (ročno pisano) notranjemu ministru Tomažu Ertlu, citiram: “Tov. sekretar, v Belorusiji smo se srečali z moskovskim dopisnikom Dela, Danilom Slivnikom. Njegov odnos do programa dela uradne delegacije, predvsem pa način pisanja v Delu o Slovenskih dnevih kulture v Belorusiji, ki močno (po svoji rezerviranosti) odstopa od poročanja v sovjetskih časopisih – to je bilo v glavnem izredno ugodno – me navaja na to, da te prosim za kratko poročilo o njem. Preko Komiteja za informiranje bom sprožil normalno akcijo za oceno njegovega poklicnega dela. Moja nepoučena ocena (osebna) pa je, da bi lahko imeli v Moskvi boljšega človeka, ki bi do dela imel bolj odgovoren odnos, do naših naporov pa bolj pozitiven odnos. Vnaprej hvala Boris Frlec.”
Mimogrede, v osemdesetih letih je bil Ertl osrednja politična figura za usmerjanje republiške Udbe, seveda po funkciji kot republiški sekretar za notranje zadeve. Glavno vlogo pri Udbi so seveda imeli tedanji predsedniki CK ZKS, od Franca Popita, Andreja Marinca pa vse do Milana Kučana. Močno vlogo so imeli tudi razni sveti za “zaščito ustavne ureditve” pri družbeno-političnih organizacijah. Da se je Frlec obrnil ravno na Ertla, je pomenilo predvsem to, da je operativnemu šefu Udbe špecal slovenskega dopisnika v tujini. Kar mu ni ravno v ponos.
Skratka, če parafraziramo naslov razvpite knjige legendarnega udbo-novinarja Janeza Čučka, lahko zapišemo naslednje: Udba umira počasi.
