Piše: Iryna Sieidkhanova, ukrajinska novinarka in publicistka
Na začetku obsežne ruske invazije na Ukrajino sem se pogovarjala s skupino znancev – Slovencev in skušala razumeti, zakaj je ruska kultura v Sloveniji tako priljubljena, da so tu zelo srčno sprejeti odkriti podporniki Putina in ruske vojne proti Ukrajine — Zaharova in Netrebko. Seveda sem najprej slišala eno izmed glavnih tez ruske propagande, ki tej državi pomaga ohranjati in poglabljati svoj vpliv v svetu, in sicer: »kultura je zunaj politike«.
Prvič, to preprosto ne drži. Tudi sam Putin je v svojem valdajskem govoru (24. 10. 2014, Soči) kulturo, znanost in izobraževanje označil kot orodja »mehke moči« za vplivanje na mednarodne odnose. Ruska kultura je torej vedno nekakšen trojanski konj, iz katerega najprej stopi balet, za njim pa tanki (svoboden citat sodobne ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko).
Drugič pa bi se rada ustavila pri drugem argumentu: »Rusko kulturo poznamo, kaj pa imate vi? Ukrajina nima ničesar, kar bi lahko ponudila svetu.«
Prav o tem bomo govorili. Zavestno se bom osredotočila na dogodke zadnjih sto let, saj menim, da je to časovno obdobje dovolj dolgo, da razumete razsežnost in sistematičnost politike Rusije (in vseh njenih predhodnic). V resnici pa so Rusi začeli aktivno brisati Ukrajince kot narod veliko prej — že na začetku 18. stoletju, v času vladavine Petra I. Prav zato bo ta članek zanimiv tudi za «strokovnjake«, ki rusko agresijo proti Ukrajini presojajo zgolj na podlagi dogodkov po letu 2022. Pogled zgolj na leto 2014 ali celo 1991 ni zadosten.
Zatiranje ukrajinskega jezika in identitete
V zadnjih sto letih je Rusija v svojih različnih oblikah (imperij, ZSSR in sodobna federacija) sistematično delovala proti ukrajinskemu narodu ne le z vojaškimi, temveč tudi s kulturnimi sredstvi. Ne gre za posamezne primere represije, gre za dosledno politiko uničevanja ukrajinske identitete. Ko govorimo o uničevanju, imamo v mislih fizično iztrebljanje inteligence, stroge prepovedi jezika (v 400 letih je ukrajinski jezik doživel 134 prepovedi ali omejitev, 135. poteka prav zdaj), potvarjanje zgodovine ter brezsramno prisvajanje ukrajinskih osebnosti in njihovih dosežkov.
V 19. stoletju je Ruski imperij začel ukrajinski jezik in kulturo obravnavati kot resno grožnjo. Pojavil se koncept «Male Rusije», ki se je s časom začel uporabljati za poudarjanje odvisnost Ukrajicev od Moskve. Zelo hitro ime «Mala Rusija» iz geografskega pojma se spremenila v ideološko orodje, ki ga potem podpirali tudi ruski pisatlji (Puškin, Krilov).
Publikaciji v ukrajinščini — literarne in znanstveno-izobraževalne — so bile strogo omejene, hkrati pa so nas skušali prepričati, da nismo ločen narod z lastno kulturo in tradicijami (ki so sicer bogatejše in starejše od ruskih), temveč del »enotnega ruskega naroda«, naš ukrajinski jezik pa so imenovali «nerazviti dialekt ruščine».
Ukrajinski in ruski jezik si nista podobna, nista “skoraj isti jezik”!
Tukaj želim poudariti: ukrajinski in ruski jezik nista podobna, kljub propagandnim narativom. Mi, Ukrajinci, razumemo ruščino ne zato, ker bi šlo za »skoraj isti jezik«, temveč zaradi imperialnega pritiska in kolonialnega vpliva. To potrjuje tudi to, da Rusi ukrajinščine ne razumejo.
Občudujem dejstvo, da sta kljub vsem poskusom izbrisa ukrajinske identitete, naš jezik in kultura živela in se razvijala — čeprav je to zahtevalo izjemen pogum. Ob današnjih ruskih grozodejstvih, ki jih spremlja ves svet, si lahko le predstavljamo, kaj so počeli v času, ko zločinov ni bilo mogoče enostavno dokumentirati.
Ukrajinski kulturni preporod po revoluciji 1917 in usmrčena renesansa
Po revoluciji leta 1917 je Ukrajina doživela kratek, a izjemno močan kulturni preporod. V dvajsetih letih 20. stoletja se je oblikovala generacija pisateljev, pesnikov, dramatikov, režiserjev in umetnikov, ki jim je uspelo ukrajinsko kulturo vključiti v evropski modernizem. Ta generacija je oživila stoletna upanja, da lahko ukrajinska kultura obstaja polnopravno in neodvisno od ruskega vpliva.
Seveda takšno stanje Sovjetski zvezi ni ustrezalo. V 1930 letih je Stalin zatrl ukrajinizacijo in sprožil množične represije. Cvet ukrajinskega naroda so obtoževali »buržoaznega nacionalizma« in »kontrarevolucije«. Državo je preplavil val aretacij, mučenj, deportacij v taborišča in usmrtitev. Vrhunec stalinskega terorja proti Ukrajincem je bil leta 1937, zlasti jeseni, ko so v Sandarmohu ustrelili na stotine zapornikov, med njimi skoraj celotno takratno ukrajinsko inteligenco.
Ti dogodki so dobili ime »Usmrčena renesansa«. Šlo je za ukrajinsko inteligenco, ki si je prizadevala za evropeizacijo ukrajinske kulture in njeno neodvisnost od ruskega vpliva. V bistvu se isto dogaja tudi danes: Ukrajinci se borimo za neodvisnost, svobodo izbire in pravico, da sami odločamo o svoji usodi in usodi svoje države.
Zastrašujoče je tudi to, da so se sami Ukrajinci razsežnosti teh zločinov začeli zavedati šele po osamosvojitvi leta 1991, del informacij pa je postal dostopen šele pred 15–20 leti. Moja generacija je že v odrasli dobi spoznala imena, kot so Valerian Pidmohilni, Mikola Kuliš, Les Kurbas, Mikola Hviljovi, Mihajlo Draj-Hmara in številni drugi. To niso bile marginalci, temveč intelektualna elita ukrajinskega naroda, ki je bila načrtno in množično uničena.
Natančnega števila žrtev stalinskih represij proti ukrajinski inteligenci še danes ne poznamo, nekateri viri pa navajajo številko cca 30.000.
Ruske uničevalne metode se niso nikoli spremenile
Po drugi svetovni vojni se sovjetske metode niso spremenile — prav tako se niso spremenile v sodobni Rusiji. V 1960-1980 letih je nova generacija ukrajinskih intelektualcev-disidentov doživljala preganjanje zaradi jezika, pogledov in poguma, da so zahtevali pravico do samoidentifikacije.
Pesnik Vasyl Stus je umrl v gulagu. Številni drugi so bili zaprti, mučeni, zlomljeni in prisiljeni v molk. Cilj je bil, kot vedno, sistematično odvzeti Ukrajincem narodno zavest.
Strategija kulturnega prisvajanja
Vzporedno s fizičnimi represijami je Rusija uporabljala strategijo kulturnega prisvajanja. Ukrajince svetovnega formata so razglašali za »ruske«, s čimer so izbrisali njihov izvor in si prilastili njihovo intelektualno dediščino.
Zgovoren primer je slikar Kazimir Malevič, rojen v Kijevu, oblikovan v ukrajinskem kulturnem okolju in vedno zavedajoč svoje ukrajinske identitete. Ustvaril je številna dela z ukrajinsko tematiko, tudi takšna, povezana z gladomorom let 1932–1933, ki je priznan kot genocid nad ukrajinskim narodom. Kljub temu je še danes pogosto predstavljen kot »ruski avantgardist«.
Mikola Gogolj se je rodil v Poltavski pokrajini. Njegovo ustvarjanje temelji na ukrajinski kulturi in tradicijah, čeprav je bil prisiljen pisati v ruščini — sicer njegova dela ne bi bila objavljena.
Ilja Repin in Arhip Kuindži sta prav tako postala »ruska slikarja«, kljub ukrajinskemu poreklu in ukrajinski tematiki njunih del. Serge Lifar — rojeni Kijevčan in reformator svetovnega baleta — je pogosto predstavljen kot »ruski plesalec«, njegovi dosežki pa tvorijo osnovo mita o »velikem ruskem baletu«.
Tudi Andyja Warhola, sina priseljencev iz ukrajinskih Karpatov, so ruski narativi skušali prikazati kot »svojega«.
Enako se je dogajalo znanstvenikom in inženirjem. Igor Sikorski, rojen v Kijevu, pionir svetovnega helikopterskega letalstva, je desetletja veljal za »ruskega konstruktorja«. Serhij Koroljov, Ukrajinec iz Žitomirja, ključna osebnost sovjetskega vesoljskega programa in žrtev stalinskih represij, je bil prav tako oropan svoje ukrajinske identitete. Tako se je zgodilo tudi z Volodimirjem Vernadskim (akademikom), Ivanom Puljujem (fizikom, raziskovalcem rentgenskega sevanja in prevajalcem Svetega pisma v ukrajinščino) ter številnimi drugimi.
Številni sodobni raziskovalci poudarjajo, da so prav Ukrajinci predstavljali kulturno, tehnično in znanstveno osnovo večine sovjetskih dosežkov.
Prisvojena melodija
Celo pesem »Вставай, страна огромная« – “Vstani, velika dežela” , ki jo je ZSSR uporabljala med nemško-sovjetsko vojno (1941–1945) za dvig morale in ki jo putinisti po vsem svetu — tudi v Sloveniji — še danes radi slavijo kot odo »ruskemu svetu«, je bila Ukrajincem ukradena z spremembami besedila. Njen prototip je pesem »Повстань, народе мій« – “Upri se, narod moj”, nastala leta 1919 v vrstah upornikov Ukrajinske ljudske republike. Danes, v času dekolonizacije in «debratifikacije» moramo nujno zahtevati uradno priznanje tega dejstva.
Še danes, ko je avtorstvo pesem mogoče zlahka preveriti, Rusi naše pesmi preprosto prevajajo v ruščino in jih izdajajo kot svoje.
Ruska uničevalna invazija na Ukrajino
Obsežna ruska vojna proti Ukrajini dokazuje, da se dolgoletna politika države agresorke ni spremenila. Tako kot prej Rusija poskuša uničiti Ukrajince kot narod, izbrisati našo identiteto in iztrebiti našo starodavno, bogato kulturo.
Leta 2016 je na Donbasu ruski snajper ubil svetovno priznanega opernega pevca Vasyla Slipaka. Leta 2022 je v Kijevu izgubil življenje Artem Dacišin, baletni plesalec in solist Nacionalne opere Ukrajine z mednarodnim ugledom. Med obrambo domovine je na fronti padel tudi izjemni koreograf Oleksander Šapoval.
Leta 2023 je pisateljica Viktorija Amelina, ki je dokumentirala ruske vojne zločine, umrla zaradi ran po ruskem raketnem napadu na Kramatorsk.
Letos se je na fronto prostovoljno mobiliziral tudi eden najboljših sodobnih ukrajinskih pisateljev, ki je večkrat obiskal Slovenijo – Andrij Ljubka. Iz dna srca mu vsa Ukrajina želi, da ostane živ in nepoškodovan.
Od leta 2022 do danes je Rusija ubila več kot 250 kulturnih osebnosti in umetnikov ter 119 novinarjev in medijskih delavcev.
Vedenje Rusije do Ukrajine se ponavlja iz stoletja v stoletje: večna agresorka poskuša uničiti ukrajinsko kulturo in identiteto, vsega, česar ne more uničiti, pa si prisvoji. Prav zato je ta vojna za Ukrajino eksistencialna — ne gre le za ozemlje, temveč za samo pravico do obstoja kot narod z lastno kulturo, jezikom in spominom.
Vse to je odgovor na vprašanje: »Kaj lahko Ukrajina ponudi svetu?«
Ponudimo lahko veliko — raznoliko in dragoceno. Podprite naš upor in nam pomagajte preživeti ter živeti. Brez strahu, da bodo znova prišli, da nas uničijo.
