Udbovski učbenik, osnovni tečaj: Takole je Udba vrbovala* mladino

Piše: Petra Janša

“Znana je aktivnost mladine v političnem smislu, kajti mladina je najbolj aktivni del med vsem prebivalstvom. Znan je heroizem sovjetske mladine za časa Velike Socialistične revolucije, za čas graditve socializma in še posebno za časa Velike Domovinske vojne.”

Tako beremo v knjigi dr. Željka Oseta Udbovski učbenik, osnovni tečaj, o kateri smo pred časom že pisali in osvetlili nekaj področij delovanja te zločinske organizacije. Spomnimo. Knjiga je reprodukcijski tiskopis na mikrofilmu, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije. Obsega 125 strani formata A4, od katerih jih je na mikrofilmu slabo berljivih 38, od tega 13 zelo slabo.

Z uporabo raznovrstnih tehnik je dr. Osetu uspelo zmanjšati število slabo berljivih odsekov. Uspelo mu je torej prepisati 95 odstotkov besedila. Kot piše dr. Oset, je tiskopis pripadal udbovskemu funkcionarju, ki je v gradivu pripisal svoje komentarje v razdelku o zasledovanju, zasliševanju “sovražnikov” ter ukrepih nadzora nad taborišči in podjetji. Tokrat vam bomo poskušali osvetliti posebnosti “agenturno-operativnega dela med mladino” in “instrukturiranje agenturno-informacijskega aparata nad mladino”. Tak je namreč naslov dveh poglavij Udbovskega učbenika. Če povemo bolj preprosto, gre za navodila, kako mora agent Udbe vrbovati oziroma za sodelovanje z Udbo pridobiti mladino.

Mladina je barometer Partije

“Treba [je] vedno pomniti, da reakcionarne struje hočejo vplivati na mladino, pridobiti jo za sebe, ker dobro vedo, da ako pridobe mladino, dobe perspektivo. Ako poedine politične stranke, cerkev, itd., one stremijo, da pridobe mladino, da imajo vpliv ter hočejo mladino uvleči v borbo proti komunistični Partiji. Znan je primer Trockija, ki je trdil, da je mladina barometer Partije itd.,” zapiše udbovski funkcionar v učbeniku za bodoče sodelavce te tajne politične policije, ki ima za cilj uničenje sovražnikov delovnega ljudstva, mestoma imenovanih “vrag”, s tem pa uresničitev popolne in nesporne oblasti Partije.

Slednja se je zavedala dejstva, da “mladina še nima življenjskega izkustva, da je kolebljiva, da prav rada podpada (pade, op. p.) pod vpliv odraslih ljudi, gre prav hitro na vsako vrsto avanturizma, romantiko ilegalnega dela, junaštva itd.”. “Reakcionarna mladina uporablja v borbi proti naši oblasti najbolj ostre forme podtalnega dela in to do terorja, diverzije, vrediteljstva (poneverba, op. p.), sabotaž in špijonaže in propagande. Ona ustanavlja po šolah razne krožke, društva, nevažne organizacije vsled česar obstoji nevarnost, da so ti krožki itd. pod vplivom antinarodnih elementov ali inostrane razvedke (tuji tajni agenti, op. p.) spremenijo v krožke podtalnega delovanja proti naši državi, t. j. antinarodni elementi izkoriščajo fanatizem, avanturizem mladine in antinarodno delovanje, posebno je znan fanatizem katoliške mladine itd.” Tako opozarja v učbeniku udbovski funkcionar, pri tem pa doda, da “razlikujemo tri kategorije mladine: študentska mladina, srednješolska mladina in delavsko-kmetska mladina”.

Nevarna duhovščina in sekte

Udba se je zavedala, da je študentska mladina najbolj aktivna. “Tov. Maršal TITO je v svojem razgovoru s predstavniki študentske mladine 26. septembra 1946 takole karakteriziral študentsko mladino: ‘ (…) Še dolgo pred vojno je bila zlasti znana beograjska univerza po svojih izredno naprednih akcijah. Ta univerza je tako rekoč dajala impulz in značaj celotni borbi mladine v Jugoslaviji. Med vojno so se naši študentje v ogromni meri odzvali pozivu k borbi proti okupatorju. Pokazali so velike vzglede junaštev in so se  popolnoma zlili z ostalo mladino  ̶  kmečko in delavsko. Naša študentska mladina tudi po vojni daje vse kar more za obnovo.’”

Posebej pa morajo biti pretendenti pozorni na “reakcionarno študentsko mladino”. Ta je po mnenju udbovskega funkcionarja, ki je pisal učbenik, “najbolj aktivna, kajti za njenim hrbtom stoje odrasli ljudje v obliki antinarodnih elementov iz profesorskega kadra, ki specijalno iščejo mladino za pridobitev v reakcijonarno delovanje, zato moramo imeti stalno pred očmi vpliv reakcijonarnih profesorjev na mladino, kajti oni so v večini slučajev organizatorji in iniciatorji antinarodnega dela študentske mladine.”

Pri tem pisec učbenika opozarja še, da so “neredko inicijatorji sami reakcijonarni študenti, ki ustanavljajo razne nedolžne krožke (filozofske, umetniške in kulturne, izdajajo razne časopise itd. itd.) s ciljem zamaskirati svoja podtalna delovanja ter nato iščejo zveze z antinarodnimi elementi ali inostrano razvedko (tujimi tajnimi agenti, op. p.)”. Pisec doda, da morajo zaradi tega “paziti na vpliv profesorskega kadra na mladino in stalno kontrolirati vsako pojavo različnih krožkov med mladino”. “V borbi za mladino polagati važnost na dobro kontrolo nas nacionalšovinističnimi elementi, ki hočejo mladini vcepiti iste poglede: avtonomna Slovenija, sovraštvo med ostalimi narodi Jugoslavije itd.”

Udbovski funkcionar opozori, da je “posebno treba paziti na vpliv duhovščine in sekt”, saj vejo, “da je mladina med vojno mnogo pretrpela, precej preživela: padli bratje, starši, internacije itd.”, zato je logična “posledica psihološko zbližanje z vero”. In ne nazadnje, “ves čas morajo biti budni na agenturo in razvedko (tajnimi agenti, op. p.) (IS,  Gestapo, Ovra itd.), ki je zlasti mnogo vrbovane iz vrst študentske mladine”. V opombi dr. Oset pripiše, da je v Sloveniji svoje informatorje imela britanska obveščevalna služba IS (uradno SIS: Secret Intelligence service, MI6), tajna policija nemškega (GESTAPO: Geheime Staatspolizei) in italijanskega okupatorja (OVRA: Organizzazione per la Vigilanza e la Repressione dell’Antifascismo).

Srednješolska in delavsko-kmečka mladina

Pisec učbenika meni, da imajo tudi na srednješolsko mladino odločilen vpliv antinarodni elementi iz vrst profesorjev ali učiteljev, “ki so v večini slučajev organizatorji in inicijatorji uvlečenja (pridobitve, op. p.) mladine v antinarodno delovanje”. “Ta mladina v svoji fantaziji osnuje razne mistične grupe, fantastične krožke (kjer si zadajo program in najstrožjo disciplino za vsakega člana o molčanju obstoja tega krožka ter se mora vsak član podpisati s krvjo itd.). Izkustvo za organizacijo takih krožkov vzamejo iz primerov našega ilegalnega dela sli pri čitanju fantastičnih romanov itd.” In kaj počne srednješolska mladina? “Take grupe širijo razne letake, brošure, pišejo napise po šoli, hišah itd.” Pisec učbenika pri tem opozarja na nevarnost, da “vodje takih grup pridejo pod vpliv antinarodnih elementov ali in-razvedke (agenta tuje obveščevalne službe, op. p.)” z namenom, da se “vso grupo zaaktivira v antinarodno delovanje. “Karakterna je zveta taki grupi z kriminalom,” zapiše, z veliko slovničnimi napakami, udbovski funkcionar. “Vsegda (nenehno, stalno, op. p.) moramo pomniti, da so inicijatorji in člani teh grup v večini slučajev otroci sovražno nam stoječih starišev (staršev, op. p.): bega, moga (pobega, op. p.), itd.”

Prav tako se po mnenju pisca učbenika dogaja z delavsko-kmečko mladino, “katero antinarodni elementi in in-razvedke (agenti tuje obveščevalne službe, op. p.) izkoriščajo v tjemno (tajno, op. p.) za organiziranje stavk, sabotaže, diverzije, terorja, propagande itd.”.

“Stalno moramo biti budni”

Na koncu poglavja z naslovom “Posebnosti agenturno-operativnega dela med mladino” pisec učbenika še opozori: “Stalno moramo biti budni na proniknovenje (prodiranje, op. p.) in-razvedke (agente tuje obveščevalne službe, op. p.) v mladino, kajti reakcionarna mladina simpatizira z anglo-amerikanskim blokom ter ona sama od sebe išče zveze z ambasadami, konzulati, vojnimi misijami itd. ter prav tako tudi naša mladina v svoji naivnosti mnogokrat podpade pod vpliv in-razvedčikov (agentov tuje obveščevalne službe, op. p.) na raznih zabavah, banketih, kjer isčuveni (prekaljeni, op. p.) razvedčiki (agenti tajnih služb, op. p.) s svojo “galantnostjo” dajanja raznih daril, čokolade, knjig, predmetov, zaljubljenja v mladinke itd., navežejo razne stike in jih polagoma uvlečejo v špijonsko delo. Iskusni razvedčiki (izkušeni agenti tajnih služb, op. p.) si še posebej žele dobiti vpliv na otroke naših vodilnih političnih in vojaških funkcionarjev. V praksi si in-razvedčiki (agenti tujih obveščevalnih služb, op.p.) vspostavljajo čim več zvez med mladino, da s tem tudi zamaskirajo svojo pravo agenturo.”

Kako se organizira mreža

Naslednje poglavje Udbovskega učbenika ima naslov »Instrukturiranje agenturno-informacijskega aparata nad mladino«. Uvodoma so zapisana navodila, kako organi Udbe organizirajo agenturno-informacijsko mrežo. To si lahko preberete posebej v okvirju. K navodilom pripiše udbovski funkcionar sledeče: »Informatorje se poveže v rezidenturo tako, da se na 1 rezidenta naveže 8-10 informatorjev, agenta pa ima na svoji zvezi dotični operativec, ki vodi agenturno obdelavo. Rezidente se postavlja iz vrst profesorjev, učiteljev, suplentov, mojstrov in v izključiteljnih (izključnih, op. p.) slučajih iz vrst samih študentov. Priporoča se, da se rezidentura v študentskih domovih, šolah, itd. organizira po principu ‘zemljačestva’ (lokalna pripadnost, organiziranje ljudi o kraju prebivanja, op. p.), t. j., da se kontrolirajo grupe mladine, ki so iz istega kraja, vasi, a študirajo npr. v Ljubljani, npr. 10 študentov iz Maribora žive skupaj v študentskem domu itd.«

Nato pisec učbenika v treh točkah obrazloži posebnosti agenturne obdelave, pri katerem je najprej pomemben »visok tempo agenturne obdelave«. »T. j. na moment zavodenja agenturnega dela do likvidacije odnosno do realizacije agenturne obdelave je zelo kratek, to radi tega, ker je mladina v svojem bistvu  hitra, ekspanzivna, hitro že odločena in zelo malo premišlja o posledicah prestopnega dela: trošenje letakov, teror, diverzija itd. To pomeni, da se je treba z našo agenturo večkrat sestajati, dajati ji kratkoročne naloge, da čimpreje presečemo antinarodno delovanje med mladino.« V nadaljevanju v dveh točkah poda pisec učbenika navodila o tem, kolikokrat se naredi preverka  agenturnih poročil  in kaj vse se preverja. »Imeti moramo v vidu, da na vsak mačin ugotovimo resnico ali pa elemente fantazije, kajti treba je vedeti, da so elementi fantazije kot pri samem objektu obdelave tudi pri sami naši agenturi. Treba da si osvojimo pravilno, da pri agenturni obdelavi moramo imeti 2–3 paralelne agenture.«

Kako vrbovati?

Pisec Udbovsega učbenika nadaljuje: »Proces vrbovke mora biti vzgojen, t. j., da vzamemo v obzir psihološke momente. Tu treba, da imamo v vidu, da vsa vzgoja mladine, začenši pri starših in v samih šolah, vzgojevališče temelji na čustvu pravilnosti, poštenosti, časnosti mladine in vzgajanju v tem, da govori resnico, da ne laže. Ako mi pri vrbovki ne vzamemo v okvir tega momenta, tedaj vcepimo pri mladincu nasprotje, t. j., mi stavimo, predpisujemo zahtevo, da da podpisko (podpis, op. p.), da ne bo nikomur povedal o sodelovanju z UDB, damo mu linijo poveljenija* (povelje, navodila, op. p.) itd. Tu moramo psihološko vplivati na njega, ne smemo strogo nastopati, temveč vzgojno, pazljivo: mi mu moramo povedati, da o njegovem sodelovanju ne sme prav nikomur povedati, niti svoji materi, niti očetu, niti najboljšemu prijatelju, povedati mu, da ne sme lagati. Objasniti mu, da s tem, ako ne bo nikomur povedal, da sodeluje z UDBO, s tem on ne narušuje (ruši, op. p.) etiko in moralo itd.«

V navodilih pod točko pet pa piše, da morajo »vedno detaljno izučavati (preverjanje, op. p.) agenturo, analitično vzgajati, vzgajati obveščevalne lastnosti, iskrenost (to ne s frazami, temveč konkretno, praktično: da na cesti ne pokvarijo, zdaj bo prihajal na kontakt in ga orientiramo po elementarnih delovnih lastnosti itd.), discipliniranost, pravičnost, časnost, vzgojiti ga moramo v odločenega borca proti reakcionarnim silam«.

O “profilaktičnih merah”

Šesta točka govori o tako imenovanih profilaktičnih merah ali preveritvenih ukrepih Udbe. »Mi pri delu z mladimi ne stavimo pred seboj cilj, da z raznimi policijskimi merami (aretacije) napravimo red, temveč, da mi na mladino vplivamo vzgojno, da smo budni, da preprečimo pronikovenje (prodiranje, op. p.) in vpliv antinarodnih ali in-razvedko (agentov tujih obveščevalnih služb, op. p.) med mladino,« je jasen pisec, ki opozarja, da vrbovanja s strani prej omenjenih elementov »ne smejo dopustiti«. »Mi v slučaju, ako je mladinec politično vredu, ga sami najpreje zavrbujemo (pridobimo za sodelovanje z Udbo, op. p.), v nasprotnem slučaju pa ga premestimo v kak oddaljenejši center ali vplivamo na njega, da ga opozorimo na opasnost (nevarnost, op. p.). Ako pa obstaja organizirana grupa, potem aretiramo vodja, injicijatorja grupe.« Tako na »ostale člane delujejo vzgojno«, doda udbovski funkcionar in zaključi, da obstaja tudi možnost, da “oddajo agenturi nalogo, da kompromitira vodstvo grupe itd.”