13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Tudi sobota je dan ZA Demokracijo! V reviji preberite zgodbe revnih starostnikov: Še kamen bi zajokal!

Bolno ambiciozni predsednik vlade Marjan Šarec nenehno obljublja boljše čase, vendar od obljub in leporečja ni mogoče živeti. To najbolje vedo starostniki, katerih življenjske zgodbe so srce parajoče. Žalostne, da zabolita duša in srce.

 

Še v začetku oktobra je Marjan Šarec poslancem v državnem zboru dejal, da bo vlada v letu 2019 za socialne transferje porabila predvidoma 155 milijonov evrov več, kot jih je v letu 2018. A večina najrevnejših upokojencev, tistih, ki resnično potrebujejo pomoč, tega ne občuti, o čemer pričajo številne srce parajoče zgodbe posameznikov, ki jih objavljamo v nadaljevanju.
Ljudje se praviloma sramujejo revščine. Tisti, ki dnevno bijejo bitko z revščino, svoje žalosti ne razglašajo na ves glas, njihovo zaupanje si je težko pridobiti. Posebno starostniki težko sprejemajo pomoč nekoga od zunaj, četudi komaj preživijo. Na srečo obstajajo patronažne sestre, zdravniki, socialne službe in drugi dobri ljudje, da zgodbe trpečih, žalostnih, obupanih in na robu moči prenesejo na pravo mesto. Da zanje izvemo tudi drugi.

Meri z mizerno pokojnino in bolno hčerko ter globo 250 evrov

Še kamen joče nad usodo upokojenke Meri z mizerno pokojnino in s hčerko z Downovim sindromom. Za to, da bi si pridobila kakšen evro več, je ribala stopnice, a jo je »usekala inšpekcija z 250 evri kazni«, čeprav je za ribanje dobila le 40 evrov. Meri je pred nekaj tedni praznovala 82. rojstni dan. Za nekatere lepa starost, Meri pa se vsakega rojstnega dne razveseli le zato, ker ve, da je »eden manj do konca«. Zrasla je v revni družini, za šole ni bilo niti časa niti denarja. Doma se je naučila kuhati, nato se je kot kuharica zaposlila v šoli. Tam je našla tudi moža, učitelja, ki je imel rad zemljepis. Ob večerih ji je pripovedoval o krajih, ki jih je kazal v šoli učencem. Sanjarila sta, da bosta te daljne kraje obiskala. Španijo, morje. »Priden je bil, rad je delal na vrtu, v gozdu,« navaja Meri. Vendar njuna sreča ni trajala dolgo. Ko je bila tik pred porodom, ga je v sosedovem gozdu stisnilo drevo. Meri je ostala sama. »Nikoli ni spoznal najine Milke, jaz pa nikoli nisem videl morja,« je dejala.

(Celoten članek preberite v reviji Demokracija.)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine