Piše: Sara Rančigaj
V časopisu Dnevnik so objavili članek v katerem so kritični do novele zakona o vodah, a na ministrstvu odgovarjajo, da gre za sporne in netočne navedbe. V članku tako denimo trdijo, da se z novelo ne varuje več pitne vode kot javno dobro, se ne omogoča varovanje pravice dostopa do vode, kot javnega dobrega, in da dopušča gradnjo na območjih, ki bodo zaradi podnebnih sprememb pogosteje podvržena izrednim naravnim dogodkom. Na ministrstvu odgovarjajo, da se z novelo zakona pitna voda še bolj varuje, pozidava ob rekah, jezerih in morju bo dovoljena le v redkih primerih. Kot pojasnjujejo je bila gradnja po obstoječi zakonodaji dejansko dovoljena, saj so se na ta račun gradile luksuzne vile tik ob obali, z novelo pa se gradnja takšnih objektov zaustavlja, prav tako tudi gradnja industrijskih objektov.
Časopis Dnevnik je 28. aprila 2021 objavil članek z naslovom: “Kljub umiku spornega člena novela zakona o vodah še vedno škodljiva”, ki so ga zapisali prof. dr. Ana Kučan, prodekanja za krajinsko arhitekturo iz oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Barbara Kostanjšek, predsednica Društva krajinskih arhitektov Slovenije, prof. dr. Matej Blenkuš, dekan Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor.
Ministrstvo za okolje in prostor je na omenjen članek podalo pojasnilo, saj gre za nekatere neresnične navedbe. Avtorji članka navajajo, da je bil iz novele Zakona o vodah (ZV) umaknjen člen, ki dopušča gradnjo in izvajanje potencialno nevarnih dejavnosti na vodovarstvenih območjih, kljub temu pa utemeljujejo, da so spremembe Zakona o vodah – ZV še zmeraj sporne: “Novela zakona o vodah tako kljub umaknjenemu členu ostaja sporna zaradi vsaj treh razlogov: prvič, ne varuje več pitne vode kot javnega dobra, kljub temu da je pravica do pitne vode zapisana v ustavo RS; drugič, onemogoča varovanje pravice dostopa do vode kot javnega dobra, saj omogoča pozidavo bregov rek, jezer in morja; ter tretjič, dopušča gradnjo na območjih, ki bodo zaradi podnebnih sprememb pogosteje podvržena izrednim naravnim dogodkom, predvsem poplavam, in bi se pozidavi teh območij morali izogibati že po načelu previdnosti, ki ga uzakonja zakon o varstvu okolja.”
Ker gre po besedah ministrstva za pavšalne in neresnične navedbe ter povsem napačne interpretacije sprememb zakona, so v nadaljevanju podali razlago vseh treh očitkov. Kot so pojasnili, novi zakon nikakor ne ogroža pitne vode, ampak jo dodatno ščiti in varuje. “Industrijskih objektov odslej pod nobenim pogojem ne bo več možno graditi na priobalnih zemljiščih. Za vsak poseg na priobalnem pasu bo potrebno pridobiti vodno soglasje s strani Direkcije za vode, ki ne bo izdano v primeru negativnih vplivov na vode in okolje,” so pojasnili. Nov zakon za vsak poseg na priobalnih zemljiščih zahteva vodno soglasje, ki ga podeljuje Direkcija za vode.
Gradnja na poplavnih območjih ne bo dovoljena, kot trdijo v Dnevniku
Druga alineja 37. člena ZV tudi določa, da se vodno soglasje lahko izda le, če ne gre za poseg v nasprotju s pogoji in omejitvami za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja, se s tem ne povečuje poplavne ali erozijske nevarnosti ali ogroženosti, se s tem ne poslabšuje stanje voda, je omogočeno izvajanje javnih služb, ne omejuje obstoječe posebne rabe voda in ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami. Gradnja kakršnegakoli objekta, ki ne bo zadostoval tem merilom in bi potencialno lahko predstavljal tveganje za pitno vodo, pod nobenim pogojem ne bo mogoča.
Novela postavlja strožje pogoje kot dosedanja ureditev, saj v celoti prepoveduje objekte v zasebni rabi, ki se danes lahko postavljajo v priobalnem pasu. V neposredni bližini vode se tako danes lahko na primer postavi industrijski objekt ali pa zasebna vila – ker so takšni objekti ograjeni, omejujejo gibanje in javnosti onemogočajo dostop do obale rek, jezer in morij. Novela zakona ravno to – se pravi zasebno gradnjo v priobalnem pasu – izrecno prepoveduje, s čimer širi in dodatno zagotavlja javnosti pravico dostopa do vode.
Avtorji navajajo, da novela “na široko odpira vrata celi vrsti objektov” in da “postavlja zasebni interes pred javnega”. Kot poudarjajo na ministrstvu, gre za napačno interpretacijo zakona, ki tega ne omogoča. Novela zakona pomembno zaostruje dosedanjo zakonodajo, ki na priobalnih mestih dovoljuje tako objekte v javni kot tudi v zasebni rabi. Novi zakon sedaj pogojno dovoljuje zgolj objekte v javni rabi in še te zgolj pod pogojem, da se predhodno pridobi ustrezno vodno soglasje s strani Direkcije za vode. Slednje se izda zgolj v primeru, če poseg ne poslabšuje stanja voda ali kako drugače vpliva na okolje. “Varovanje javnega interesa s spremembami zakona tako ni nič manjše, temveč pomembno večje,” so še poudarili.
Vsaka nova gradnja bo dovoljena le ob predhodnem dovoljenju stroke
Gradnja kakršnegakoli objekta v priobalnem pasu je mogoča le ob izpolnjevanju strogih pogojev, če to omogoča prostorski akt in če so izpolnjeni ostali pogoji iz ZV in iz drugih predpisov. Ker gre za pomembno strokovno vprašanje, se odločanje o tem iz sedanjega političnega nivoja v celoti prepušča stroki. Vlada tako ne bo mogla več ožiti priobalnih zemljišč za raznorazne, tudi zasebne, potrebe (kot se to dogaja sedaj), temveč se bodo odločitve o tem, ali se bo lahko posegalo v priobalno zemljišče sprejemale v skladu s spremenjenim 37. členom ZV in to na strokovni (strokovnjaki na direkciji za vode) namesto na politični ravni (vlada).
Avtorji prav tako brez argumentov sedanje stanje, ki za varovanje voda in okolja ni dobro, označujejo, kot izjemo: “Izgovarjanje na to, da je bilo poseganje v priobalni pas na podlagi posebne uredbe vlade že dovoljeno, ne vzdrži resne presoje, saj je šlo za izjeme.” Da dosedanji zakon ni ustrezno varoval naših voda, jasno dokazuje število “izjem”, ki so dovoljevale gradnjo na priobalnih zemljiščih, saj je bilo doslej izdanih kar 54 takšnih uredb. “Pri 54 potencialno nevarnih, a na podlagi sedanje zakonodaje dovoljenih posegih v priobalna zemljišča težko govorimo o tem, da sedanja ureditev ustrezno varuje naše vode,” so kritični. Med drugim so bile uredbe sprejete tudi za postavitev proizvodnih objektov, tudi takšnih, ki proizvajajo izdelke iz gume ter takšnih, ki se ukvarjajo s kemikalijami ter tudi za razkošne zasebne stanovanjske hiše na obalah slovenskih rek, jezer in morja, s čimer evidentno posegajo v pravico javnosti do dostopa do vode, saj so takšni objekti ograjeni.
Očitki so neutemeljeni, vsak bi si moral najprej prebrati predlog zakona in obstoječi zakon
Z novelo zakona tako zagotavljajo ravno to, na kar opozarjajo nasprotniki zakona: omejujejo dovoljene posege v priobalna zemljišča, popolnoma prepovedujejo gradnjo zasebnih in potencialno nevarnih objektov v bližini voda, dodatno varujejo pravico javnosti do dostopa do vode ter s strožjimi pravili zagotavljajo dodatno zaščito okolja, vode, priobalnega pasu, vseh tam živečih organizmov ter pitne vode. “Očitki, da novela zakona kakorkoli ogroža zdravo pitno vodo in škoduje okolju, so neutemeljeni, kar bo ugotovil vsak, ki bo prebral sicer kratek, a zelo jasen, predlog zakona,” so še dodali.
