Piše: dr. Štefan Šumah, mag. poslovnih ved., dipl. inž.
Da lahko razumemo kult osebnosti ali kult vodje, moramo najprej razumeti bistvo totalitarizmov, kaj jim je skupno, kako delujejo in zakaj ustvarjajo »močne« vodje, diktatorje.
Vsem totalitarizmom je skupno, da vzbujajo akutno sovraštvo proti nekaterim manjšinskim skupinam, jih obravnavajo kot sovražnika, pri tem uporabljajo agresivno retoriko in jim pripisujejo oziroma jih krivijo za vse slabosti v družbi. Prav tako noben totalitarizem ne temelji le na predsodkih, ampak tudi na popolni nerazumnosti v smislu, da pravzaprav popolnoma noben dokaz ne more ovreči predsodka, in se postavlja kot gibanje, ki poskuša pridobiti družbeno hegemonijo.
Cilj upravičuje sredstva
Tudi glede propagande imajo vsi totalitarizmi skupni imenovalec, vsi se vedejo makiavelistično, cilj upravičuje sredstva. Gre torej za delovanje propagande brez vsakih etičnih ali moralnih norm, z močnim zapiranjem komunikacijskega prostora (monopol), s čimer poskuša preprečevati vsakršno možnost alternativnih metod informiranja. V veliki meri je tako propaganda zasnovana tudi na lažeh in prevarah.
Pri tem gre za manipuliranje z različnimi propagandnimi sredstvi, pri čemer se kot propagandno sredstvo razume tudi vrhovna avtoriteta kot izvor moči, h kateri se za pomoč obračajo nemočni posamezniki. Tako lahko manipulator z verbalno in neverbalno komunikacijo približa človeku prilagojeno resnico, pri čemer ga s tem »razsvetljuje« in mu omogoča resničnost brez kakršne koli kritične distance. In tu pridemo do kulta vodje.
Manipuliranje je bilo močno izraženo v nacistični propagandi, ki jo je uporabljal Hitler prek podrejenih manipulatorjev, s čimer je ustvarjal tako novo moralo kot tudi nove družbene vrednote. Nacistom najbliže so bili pri manipulaciji s propagandnimi sredstvi, čeprav so jih uporabljali tudi v drugih diktaturah, v Sovjetski zvezi v času Stalina ter seveda še danes v Severni Koreji.
Kult vodje
Kult vodje (duce) v Italiji je dejansko zelo vplival na resnični entuziazem naroda in naklonjenosti Mussoliniju ter s tem pomagal režimu, da ustvari neko kohezijo. Tako je tudi kult Lenina, ki ga je ustvaril Stalin, in kult »druga« Tita ali pa kult vodje (fihrerja) Hitlerja v državah deloval povezovalno. Na neki način so vsi ti kulti v vseh treh največjih totalitarizmih (s skupnim izvorom v socializmu) delovali kot neke vrste državna religija.
Kult osebnosti se običajno začne z majhno skupino ljudi, ki verjamejo v posameznikovo moč in sposobnost ali pa ga samo z manipulacijami pripravljajo, da ta postane nosilec kulta osebnosti. Ta podpora se nato širi na množice, ki temu sledijo ali iz prepričanja ali iz strahu.
Kult osebnosti se lahko zgradi skozi različne metode, ki so si skozi zgodovino dokaj podobne in temeljijo predvsem na čustveni manipulaciji, kjer se posameznik ali voditelj postavi na piedestal, medtem ko kritični glasovi in nasprotniki postanejo marginalizirani ali utišani s cenzuro. Tako vladajoči posameznik ali skupina okoli njega pogosto uporablja medije (v sedanjih časih tisk, televizijo, internet) za širjenje pozitivne slike posameznika. Prav tako se uporablja nadzor informacij, kjer oblikovalci kulta osebnosti nadzorujejo dostop do informacij, pri čemer kritične ali kultu nasprotne vsebine niso na voljo, kar onemogoča realno sliko. Seveda se spodbuja tudi osebnost posameznika, okoli katerega se utvarja oziroma za katerega se ustvarja kult vodje, tako da ta pogosto postane sinonim za ideološke ali politične ideale, pri čemer se njegov status dvigne nad status običajnega človeka.
Nikoli nič krivi diktatorji
Tako s časom vrhovni vodje, okoli katerih se je ustvaril kult osebnosti, postanejo nezmotljivi ne glede na to, da se praktično mešajo v vsako stvar, ki jim pade na pamet ali pa jim ni všeč, pa če o tem vedo kaj ali pa ne. Če pa gre kaj narobe, nikoli niso krivi oni, pač pa že imajo pripravljene grešne kozle. In če tudi mešajo javne in čisto zasebne interese, jim je, predvsem zaradi nadzorovanja informacij, pogosto vse spregledano, novinarji jim v intervjujih zastavljajo prijazna vprašanja in mediji ne poročajo o škandalih iz njihovega zasebnega življenja, pač pa predvsem pazijo, da negujejo »njihov lik in delo«. V ta kontekst seveda sodi tudi objavljanje fotografij z vplivnimi tujimi voditelji, s športnimi zvezdami, z zvezdami estrade … češ, poglejte me, kako pomemben sem. In pogosto jih pri ustvarjanju njihovega kulta osebnosti izbrani mediji predstavljajo kot deloholike, avanturiste, celo mačiste, dominantne, močne in neustrašne. Seveda pa si ti sami poskušajo podrediti vse pomembne podsisteme v državi, predvsem represijske, policijo, obveščevalne službe, vojsko in sodstvo torej, ter ob tem, da so nezmotljivi in pomembni, postanejo tudi nedotakljivi.
Svoje ljudi »vržejo čez ramo«
In kaj je še skupnega »velikim« vodjem? Med drugim to, da radi »mečejo ljudi čez rame«. Tako kot je npr. Hitler brez težav vrgel čez rame Röhma in cel kup generalov, Tito Gorkića, Rankovića in Kavčiča, Stalin Trockega, Buharina, Zinovjeva … tako tudi moderni novi »veliki« voditelji mečejo čez rame ljudi, ki jih ne marajo več, so jim v napoto zaradi osebnih ambicij, so njihovi potencialni konkurenti, ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj ali pa so samo grešni kozli za njihove napake.
Ker imam rad igro asociacije, pa se malo poigrajmo. Vas to na kaj spominja? Vrhunski menedžer, starleta, prijazna vprašanja novinarjev, zloraba različnih preiskovalnih komisij, metanje notranje ministrice, zdravstvenega ministra čez rame, »oštra« cenzura na družbenih omrežjih … pa veslanje po Soči, zaseda za fotoshuting s predsednikom najmočnejše države, ogledi košarkarskih in nogometnih tekem … ter seveda nedotakljivost s strani mainstream medijev in organov pregona.
Hvala bogu, da v Sloveniji obstaja vsaj še nekaj neodvisnih medijev, ki kažejo cesarjevo nagoto, sicer bi tudi mi imeli v relativno kratkem času nov kult osebnosti (pa še starega, Titovega, se nismo dokončno znebili).
