Piše: Janez Remškar, dr. med.
Kdo so pri nas napredni? V postkomunističnih državah, tudi pri nas, v delu prebivalstva še vedno vlada mnenje, da so komunisti napredni in da so vsi drugi (konservativci, verni), zaostali! Dobesedno! In kaj jim ni uspelo?
Ni jim uspelo z dokončno potrditvijo zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja!
Škandalozna izjava in mediji
Uvodoma bi spomnil še na povsem nesprejemljivo izjavo predsednika vlade, ko je dan pred referendumom izjavil, da imajo tisti, katerih straši so stari in bolni, smolo! To smo dobro razumeli v času vsiljevanja omenjenega zakona in tega se ne da izvzeti iz konteksta. To je le nov dokaz zaletavosti, nepremišljenosti, nespodobnosti sedanjega predsednika. Zaverovan je sam vase. To mu je dalo okolje, v katerem je odraščal, in nič ga ne izuči! Ostaja populist, kar je morda za trenutek všečno ljudem, rezultati gospodarstva in zdravstva pa žal kažejo, da se s populizmom ne reši ničesar!
V tiskanih medijih (Delo, Dnevnik, Večer) in na RTV Slovenija je bilo zamolčano marsikaj vsebinskega, zapisanega v členih zakona! Javnost prek teh medijev ni dobila objektivnih informacij. Zanimivo je, da je le malo ljudi zakon prebralo, čeprav je bila pred nami najbolj intimna, občutljiva človekova odločitev, odločitev o lastni programirani smrti. Vprašati se moramo o naši osebni, moralni, tudi politični zrelosti in odgovornosti!
Manipulacije in politikantstvo
Ob vsem tem je ostalo veliko prostora za manipulacije in politikantstvo! Dan po referendumu berem v Delu izjavo Nataše Sukič, podpredsednice DZ: »Na žalost nam ni uspelo. Uspelo je konservativnim krogom in RKC s svojimi manipulacijami. Ne glede na to smo opravili široko javno razpravo. To ni konec. To je nadaljevanje našega boja. Danes je dovolj volivcev pokazalo, da gre ta trend v pravo smer. Šlo je za specifičen referendum. To ni bil referendum proti koaliciji.« Dodatno je sedaj v ospredju stališče koalicije, da ne bodo odnehali! Ne morem verjeti! Ob zavrnitvi zakona, ki mora temeljiti na moralnih načelih, reševati najtežje človekove stiske in sklepih levih politikov, je jasno, da dialog ni mogoč! Imamo lahko le poražence in zmagovalce v tekmi za programirane usmrtitve! Ali tudi na tem področju izvajamo revolucijo pod vodstvom Levice? Tu ne gre za liberalne vrednote, sicer bi bilo to veliko bolj razširjeno po svetu. Vse to je na meji bolestnega razmišljanja in politične tekmovalnosti ob najtežjem trenutku človeka samega in njegovih najdražjih! Posamezni, redki primeri, slabe izkušnje s sistemom, ki včasih ne deluje, ne morejo in ne smejo biti razlog za sprejemanje zakona o usmrtitvah!
Poraz vladajoče levice
Jasno je, da vladni koaliciji ni uspelo! Slovenke in Slovenci so se kljub vsemu pravočasno zavedeli globine in posledic takega zakona! Na kratko! Ob dobro urejenem zdravstvu, zdravnikih, ki so sposobni ostati ob terminalno bolnem človeku, ob možnostih lajšanja bolečin, psihičnih stisk, v navzočnosti bližnjih, ki ne bežijo od umirajočega, paliativni oskrbi pomoči za končanje življenja ne potrebujemo! Gospa Sukičeva, ali je pri sprejemanju takega zakonu sploh mogoče govoriti o boju, ki ga omenjate? Kdo bo torej zmagal? Primitivno! Saj se ne gremo revolucije, ali pač? Če je tako, vemo, koliko gospe pomeni omenjanje razprave, pogovarjanje, dogovarjanje, človekove pravice! Zanjo to ni moralno, človeško vprašanje, ni omogočanje dostojanstvene smrti terminalno bolnemu! Ne, to je žal prvovrstno politično vprašanje in tekmovanje kdo bo koga! Osebno menim, da tako stališče podpredsednice DZ kaže le na to, kje so s svojim razmišljanjem in kam nas želijo voditi predstavniki Levice oziroma koalicije! In kaj je zanjo pravi trend? Ali ve, da je danes v svetu le peščica držav, v katerih so sprejeli zakon o evtanaziji in da imajo v vseh državah s tem težave. Gospa je s tako izjavo še enkrat dokazala, da kot podpredsednica DZ in predstavnica Levice ni primerna za opravljanje funkcije, na kateri naj bi predstavljala vse državljanke in državljane Slovenije. Pri tem pa si je dovolila govoriti o manipulacijah nasprotnikov zakona. O tem bi rad dodal še nekaj!
Kako je z evtanazijo v tujini?
Evtanazijo imajo ta čas uzakonjeno v Albaniji, Belgiji, na Nizozemskem, v Švici, Luksemburgu, v štirih zveznih državah ZDA in Kanadi! Za nas je zanimiva Kanada, ki ima samo javni zdravstveni sistem, ki se v zadnjih letih otepa z dolgimi čakalnimi dobami in problemi na področju kakovosti. Podobnost z nami je povsem naključna! Morda velja omeniti, da je Nizozemska legalizirala evtanazijo in pomoč pri samomoru leta 2002. Zakon je uzakonil 20 let staro prakso sodnega nepreganjanja zdravnikov, ki so izvedli evtanazijo v zelo specifičnih primerih in okoliščinah!
Škandalozni propadli zakon
Še nekaj vprašanj za Natašo Sukič o njenih manipulacijah. Ali imamo v ustavi zapisano, da je življenje nedotakljivo? Imamo! In kaj so rekli, kot se vpraša dr. Janez Koprivec, družinski zdravnik iz Gorenje vasi, varuhi naše ustave, ustavni sodniki? Ali Sukičeva o tem ve kaj več in nam ne pove? V zakonu, ki je bil zavrnjen, je zapisano, da se pod vzrok smrti ne sme zapisati, da je smrt nastopila zaradi pomoči pri samomoru. Sukičevo prosim za pojasnilo! Ne vem, zakaj so pri shranjevanju medicinske dokumentacije, ki jo je sicer treba hraniti 10 let (nekatero celo dlje), mejo spustili le na 5 let? Tudi na to ima poslanka Sukičeva verjetno odgovor in nadejam se, da nam ga bo sporočila. Postavlja se vprašanje, kako je z zavarovanjem za primer smrti v teh primerih! Ni jasno! Ko natančno prebereš zakon, se pojavi cela vrsta nadaljnjih vprašanj, nejasnosti, na katere je opozoril dr. Žiga Turk. Med drugim ne drži, da s pomočjo tega zakona odločaš o lastnem življenju, ker bo v terminalnem stanju pacienta vedno šlo − ne glede na njegovo prejšnje mnenje − za odločanje drugih o tem, ali naj umre ali živi! Kaj pa če bo pri taki obravnavi prišlo do zmote? Osebje bo oproščeno! Nobene odgovornosti torej! Tudi sam sem prepričan, da bi sprejetje takega zakona pripeljalo do tega, da bomo še bolj zaostali s paliativno oskrbo! Dalje. Obravnava na domu bo brez nadzora. Pri tem poznamo podatke o naših napakah (kakovosti in varnosti) v bolnišnicah. Dejstvo je, da je tega pri nas neprimerljivo manj kot v urejenih sistemih zdravstva v Evropi! Zakaj? Kako bo z nadzorom na domu, če se že pri podatkih o stanju kakovosti v bolnišnicah (številu skorajšnjih napak, napak, škode za bolnika) ne moremo primerjati z Zahodom? Popolnoma nedopustno je, da bo komisija delala v odsotnosti pacienta! Še veliko je vprašanj, in če o tem vprašamo Sukičevo, ta meni, da je to manipulacija!? Saj ni res!
In še zdravniške izkušnje iz prakse
Nataši Sukič svetujem, da prebere izkušnje in mnenje že omenjenega zdravnika dr. Koprivca, specialista družinske medicine. Zapisal je, da so mu mnogi pacienti, ki so bili še daleč od zadnjih ur, izrazili željo po »injekciji«, če bolezen ne bo rešljiva! V zadnjih trenutkih življenja mu te želje ni ponovil nihče!
Tudi sam sem se kot zdravnik na Golniku pogosto srečaval z umirajočimi − akutnimi (srčni infarkt, odpoved dihanja iz različnih razlogov) na intenzivnem oddelku, kjer sem delal, in s počasi usihajočimi rakavimi bolniki na oddelkih v času dežurstev. V najtežjih trenutkih za pacienta in svojce se nisem srečal z željo po »injekciji«! Obratno! Takih »želja« ni bilo, zato smo ravnali tako, da smo vsakemu, tudi terminalno bolnemu, pustili upanje na naslednji dan, kar si je vsak še tako težak bolnik, ki je imel ob sebi svojca in razumevajočega zdravnika, močno želel. Ob vsej terapiji, ki smo jo imeli na voljo, je bilo to mogoče!
Sprašujem se, ali smo prišli v čas, ko bo načrtovana ura naše smrti postala rutina. Pustimo naravi in medicini, ki danes zmore marsikaj, če ima možnosti, da naredita svoje! Nihče od nas se ne spominja rojstva in verjamem, da si nihče od nas ne želi premišljevati in ob tem čakati na programirano smrt! Ali si je mogoče to sploh predstavljati? Veliko bolj humano je zaspati v upanju, da bomo dočakali naslednje jutro.
Janez Remškar je nekdanji politik, zdravstveni menedžer, sedaj pa je predsednik Zbora za republiko.
