Piše: dr. Janez Tušek
Vsake toliko časa se pri nas oglasijo ljudje, ki javno branijo komunizem in hkrati zmerjajo domobrance s kolaboranti in izdajalci. V zadnjem času smo v medijih lahko prebrali tri takšne nebuloze o tej dobrih osemdeset let stari in močno skeleči rani slovenskega naroda.
Rojen sem bil na Gorenjskem v partizanski družini, in sicer krepko po drugi svetovni vojni. Oče in vsi strici so bili partizani. Dva strica sta padla kot partizana. Do svoje polnoletnosti in do konca študentskih let sem tudi sam o drugi svetovni vojni razmišljal kot slovenski levičarji. S pravo sliko druge svetovne vojne sem se srečal mnogo pozneje. Nastanek domobrancev, razlog za njihov nastanek in njihov značaj sem spoznal sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se poročil z Notranjko in spoznal njene sorodnike, sosede in druge vaščane te pokrajine.
Kdo so v resnici domobranci?
To je zelo žalostna zgodba, ki je pa žal večina Slovencev ne pozna. Domobranci so bili domoljubi, zavedni Slovenci, pokončni, pošteni in delovni ljudje. Oblikovali so se le v nekaterih krajih Slovenije, in sicer izključno zaradi komunističnega nasilja nad nedolžnim prebivalstvom. Sovražili so okupatorja in vsaj na začetku vojne pomagali partizanskemu gibanju. Domobranci so nastali popolnoma po “naravni poti”, saj so branili svoj dom in svojo družino. Vsa živa bitja ravnajo enako. Nastali so torej mnogo naravnejše kot partizani. Danes so domobranci največja žrtev druge svetovne vojne. Predvsem so žrtve zato, ker večina prebivalstva ne pozna njihove vloge, razloga za njihov nastanek in delovanje.
Nastanek domobranstva je bil v tistem času povsem logičen. Prepričan sem, da bi v takih razmerah, kot so bile v nekaterih vaseh na Notranjskem spomladi leta 1942, domobranstvo nastalo znova, neodvisno od kraja in časa. To so bile tako posebne razmere, da bi jih poleg zgodovinarjev morali študirati tudi psihologi, antropologi in še kdo. Celo več – prepričan sem, da bi tudi tisti, ki danes pljuvajo po domobrancih, v tistih okoliščinah tudi sami postali domobranci.
Žiga Turk je imel prav
Pred časom je g. Žiga Turk zapisal: “Vaški stražarji in domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim.”
Na zapis se je odzval novinar g. Jug (ta je menda končal FDV – kako značilno za takšne ljudi) in med drugim zapisal: “Poveličevanje ravnanja kolaborantov, ki so na bežigrajskem stadionu prisegli Hitlerju, doživljam kot žalitev. Ne le sebe, pač pa vseh nesrečnih ljudi, ki so zaradi tujega vojaškega škornja več let, nekateri tudi desetletja, preživljali pekel, in vseh tistih, ki so za svobodo dali svoja življenja. Žalitev je toliko večja, ker v tem kontekstu omenjate boga in skušate v imenu vere njihova dejanja relativizirati.”
V celoti zavračam zapis g. Juga in se popolnoma strinjam z zapisom g. Žige Turka, kar sem tudi sam podobno zapisal zgoraj.
Česa ne razumejo indoktriniranci?
Identično, kot je zapisal “novinarček” g. Jug, bi lahko zapisal tudi sam: “Poveličevanje komunizma, ki je pohabil slovenski narod, pobil številne mlade moške, otroke, nosečnice in druge nedolžne ljudi ter številne izobražene ljudi pregnal čez mejo, doživljam kot nesramno žalitev. Ne le sebe, pač pa vseh nesrečnih ljudi, ki so zaradi komunizma desetletja, nekateri bodo žrtve še več kot celotno stoletje, preživljali pekel, in vseh tistih, ki so za domovino dali svoja življenja. Žalitev je še toliko večja, ker g. Jug brani sistem, ki je propadel povsod – razen pri nas.” Kot kaže, g. Jug tega ne razume.
V toliko minulih letih je g. Jug spoznal, da so, tako pač piše, komunisti pobili otroke in nedolžne ljudi. Ko bo g. Jug še malo razmišljal in ko mu bo njegov um dovolil, bo mogoče celo spoznal, zakaj so sploh nastali domobranci in kdo je pravzaprav povzročil njihov nastanek.
Naj mu nekoliko namignem, da bo lažje razumel. Na Notranjskem, v Rovtah nad Logatcem, in na Dolenjskem še vedno živijo ljudje, ki so se v tistih težkih časih morali odločiti ali za partizane ali za domobrance. Ko bo slišal njihove zgodbe, bo mogoče razumel. Morda še en namig … Zakaj je več ljudi zbežalo od partizanov in se pridružilo domobrancem kot pa obratno?
Sprašujem – kaj bi lahko storil preprost kmečki oče z družino, ki so mu spomladi leta 1942 partizani ubili tri otroke? Med njimi je bil tudi mladoleten. Kaj je lahko storil ta človek, ko je slišal, da so partizani v Krimsko jamo zmetali več ljudi, med njimi nosečnico in otroka? Kaj mislite, g. Jug, bi se vi v vlogi tega očeta pridružili partizanom? Dvomim!
Prisega, ki je življenja reševala in ne ugonabljala
Seveda je bila napaka, da so domobranci v tistem času prisegli vodji velike Nemčije, in sicer v času, ko se je druga svetovna vojna krepko nagnila proti porazu fašistov in nacistov. Toda če to prisego beremo brez čustev in z današnjega vidika, lahko v tisti prisegi preberemo tudi to, da se bodo domobranci borili proti komunistom, da bodo izpolnjevali svoje dolžnosti za svojo domovino kot del Evrope svobodnih narodov.
G. Juga sprašujem, kaj se je od te zaobljube do danes uresničilo. Imamo svojo domovino, komunizem je (razen pri nas, na Kubi in v Severni Koreji) poražen in živimo v svobodni Evropi skupaj z evropskimi narodi. Ali to pomeni, da so imeli domobranci prav? Njihova prisega se je uresničila po skoraj oseminštiridesetih letih. Koliko pa se je uresničilo priseg komunistov od leta 1942 ali pa po letu 1945? Le tiste, s katerimi so se zaobljubili, da bodo pobijali nasprotnike njihovih idej, čeprav so bili nedolžni ljudje.
Na neki naši televiziji smo videli in slišali g. Premka, ki je šel celo tako daleč, da je komunizem zagovarjal kot human sistem in sporočal, da je nauk komunizma dober. Celo več – komunizem je želel primerjati s krščanstvom. Očitno ta gospod ni hodil k verouku in očitno je vse svoje šolanje posvetil le učbenikom šolskega programa prejšnjega totalitarnega sistema. Če bi bila ta oseba vsaj nekoliko širše razgledana, bi vedela, da je Marx zagovarjal nasilen prevzem oblasti in nasilno revolucijo. Marx je bil nacionalist. Slovane je dojemal kot manjvredno raso. V času opravljanja novinarske službe je zagovarjal germanske narode in pisal, da Slovani nimajo nobene pravice Nemcem prepovedati dostop do Jadranskega morja.
Vsi smo antifašisti, bodimo tudi antikomunisti
Fašizem in nacizem danes vsi obsojamo. In prav je tako. Zakaj? Ker sta storila veliko gorja po vsem svetu in ne zato, ker je slaba njihova doktrina oziroma ker so slaba osnovna načela. Če ta dva sistema oziroma državi, ki sta vzdrževali ta sistema pred drugo svetovno vojno, ne bi napadle sosednje in druge države ter se znana morija, ki je v nekaj letih povzročila ogromno gorja, ne bi začela, teh dveh sistemov verjetno danes ne bi nihče obsojal.
Premk meni, da so osnovna načela komunizma dobra. Sprašujem se, kje in kdaj so bila ta načela uresničena. Kjerkoli, torej v katerikoli državi, se je v zgodovini pojavil komunizem, je povzročal gorje. To je splošno znano. Le pri nas so nekateri “dohtarji”, ki tega menda ne vedo. Podobno, kot danes fašizem in nacizem obsojamo zaradi dejanj, bi morali obsoditi komunizem. Povzročil je namreč kruta, nečloveška in zločinska dejanja. Komunizem je človeštvu povzročil več gorja kot fašizem in nacizem skupaj. To bi “dohtar” zgodovine moral vedeti, če bi bil pošten, pa bi to moral tudi priznati.
Pri vsem tem je pomembno tudi to, da je komunistični nauk hinavski, potuhnjen, povezan s samimi lažmi in zavajanji. To je počel vedno in povsod, da bi mu ljudje verjeli. Večina ljudi, ki je komunistična načela zagovarjala, pa je to počela hinavsko, “s figo v žepu”. Celo več – mnogi ljudje so zaradi službene ali politične kariere sprejeli to hinavsko igro. To je v desetletjih povzročilo neizmerno duševno pohabljenost ljudi, kar se danes vidi v številnih državah po svetu in tudi v Sloveniji.
Tretji primer je še eden izmed profesorjev, ki ga zaradi znanih afer imenujejo “padli profesor”, celo “predator”. On je namreč pred časom zapisal, da je komunizem povsem kompatibilen s človekovimi pravicami. Na njegove nebuloze mu je na spletu v daljšem prispevku razločno in razumljivo odgovoril Mitja Iršič. Argumenti g. Iršiča so tako prepričljivi, da posebnega komentarja ni treba dodati. Upam, da jih je razumel tudi g. Pribac. Ob tem se pojavi pomembno vprašanje povezano s tem, kateri profesorji delajo na ljubljanski univerzi …
