Piše: dr. Damjan Prelovšek
V sredo, 1. oktobra, so na bratislavskem gradu slovesno odprli veliko razstavo arhitekta Jožeta Plečnika. Pokroviteljstvo so prevzeli predsedniki in nadškofje iz Slovaške, Češke, Avstrije in Slovenije.
Razstavo »Josip Plečnik – srednjeevropski arhitekt« sta pripravila Slovaški narodni muzej in Architecture Week iz Prage, ki je specializiran na predstavljanje arhitekture. V Bratislavi je mogoče videti veliko pohištva, maket, risb in vseh mogočih drugih izvirnih eksponatov, ki so jih za to priložnost poleg zasebnikov posodile tudi naše in tuje posvetne in cerkvene institucije. Po pariški razstavi leta 1986 in na deset let poznejši predstavitvi Plečnika v Pragi in Ljubljani, je to spet dogodek, ki nas lahko navdaja s ponosom, da kot majhen narod premoremo umetnika svetovnega slovesa.
Zapletena izposoja
Plečnikova zamisel slovenskega parlamenta je izjemno arhitekturno delo in hkrati simbol naše državnosti. Ni po naključju tudi okras ozadja predsedniškega govornega pulta. Kljub temu ljubljanski Mestni muzej modela slovenskega parlamenta ni bil pripravljen posoditi. Zato sem se obrnil na urad predsednice države, od koder so mi sporočili, da se ne morejo vtikati v delo muzeja. Slovaki so končno ugriznili v kislo jabolko, da jim je Mestni muzej model vendarle posodil, čeprav le za borih štirinajst dni, in jim zanj zaračunal kar 5.250 evrov. Samo zavijanje v plastično folijo z mehurčki je slovaške davkoplačevalce stalo nekrščanskih 2.000 evrov. Prav zato sem v Bratislavi znova osebno prosil našo gospo predsednico, naj bi model ostal do konca razstave. Če bi vsak eksponat stal toliko, bi razstave nikoli ne bilo. Slovaški organizator je imel namreč že sklenjeno pogodbo s profesionalno firmo za mnogo nižjo ceno, ki je vključevala embalažo in prevoz. Argumentacija, da gre ob jubileju odprtja Plečnikove hiše za neodtujljivi del stalne zbirke Arhitekturnega muzeja in zato makete parlamenta ni mogoče posojati za daljši čas, je za lase privlečena, saj jo v Ljubljani lahko vidi le nekaj deset obiskovalcev, na bratislavskem gradu pa jih pričakujejo neprimerno več. Mimogrede, nihče drug od tistih, ki so posodili svoje eksponate, ni terjal kakršnega koli plačila, saj je bilo vsem jasno, da gre za nacionalno pomemben dogodek.
Prireditev je že na začetku požela veliko pohval. V Bratislavi bo Plečnikovo razstavo mogoče videti do junija prihodnje leto. Po izrednem obisku otvoritvenega dne lahko upamo, da bo tudi v prihodne privabljala veliko obiskovalcev.
Temna stran medalje
To je lepši del medalje, ki pa ima žal tudi temno stran. Domači kritiki Ficovega režima so ta dogodek izkoristili za svoj protest. Ugledna slovaška arhitekturna zgodovinarka Henrieta Moravčiková je svoje stanovske kolege po telefonu pozivala k nesmiselnemu bojkotu vernisaža razstave. Teh zato žal na odprtju ni bilo veliko, čeprav ni manjkalo drugega občinstva. Čas bo kmalu pokazal, da ta dogodek nima nič skupnega s političnimi razmerami na Slovaškem in se zato ni bati, da bi razstava v strokovnih krogih ostala neopažena.
Odstranitev po ukazu predsednika
Precej manj spodbudno je dejstvo, ki sem ga kot glavni avtor razstave in posojevalec precejšnjega števila skic, predmetov in fotografij občutil na lastni koži. Dan pred odprtjem je bil določen protokol, po katerem bi najprej govorili štirje predsedniki, to je poleg Nataše Pirc Musar še Slovak Peter Pellegrini, Čeh Petr Pavel in Avstrijec Alexander van der Bellen, nato pa bi na kratko razstavo predstavila še Zdenek Lukeš s Praškega gradu in jaz. Na dan odprtja je iz kabineta češkega predsednika Petra Pavla (ki naj bi ga osebno spremljal po razstavi) prišel ukaz, da me morajo odstraniti iz vseh protokolarnih zadev in mi prepovedati kakršen koli nagovor kot tudi vodstvo. Slovaški organizatorji so bili v zadregi, kako to rešiti. Da bi me ne prizadeli, so se na koncu odrekli tudi Lukešu. Tako so ob odprtju govorili in po razstavi vodili le tisti, ki se s Plečnikom niso nikoli ukvarjali. Češki mediji so dogodek spremenili v politično srečanje štirih državnih predsednikov in razstave praktično niso niti omenjali. Za ves trud, ki smo ga imeli z njo, tudi nihče ni izrekel niti najmanjše zahvale.
Vzrok tiči v Maroku
Vzrok vsega tiči namreč v Maroku, kamor je kot konzulka na češkem veleposlaništvu pred šestimi leti odšla inž. Jana Chaloupkova, ki sem jo spoznal v času svojega veleposlaniškega bivanja v Pragi. Češki veleposlanik v Rabatu Viktor Lorenc je bil sprva zelo zadovoljen z njenim delom, vendar jo je kmalu začel siliti k izdajanju shengenskih vizumov sumljivim ljudem, ki niso znali ne jezika niti niso izpolnjevali nobenega shengenskega kriterija. Konzulka se je temu uprla, ne da bi slutila, da ima nezakonita izdaja vizumov precej hujše ozadje. Veleposlanik ji je dejal, da nihče od prosilcev ne bo ostal na Češkem, ampak bodo vsi odšli naprej v Francijo in v druge evropske države in je torej odveč vsaka skrb, kaj bodo tam počeli. Šlo je za organizirano protipravno trgovino z vizumi, katerih tržna vrednost je znašala med 4.000 in 5.000 evrov. Konzulka tudi ni vedela, da so vizumi do konca povezani z biznisom. V enem od poročil češkega zunanjega ministrstva celo piše, da je konzulka z neizdanimi vizumi uničila že dogovorjene posle z Marokom. Šlo je predvsem za podjetje Czechoslovak Group Michala Strnada. O vsem tem obstoja mnogo dokazov, ki pa pristojnih organizacij ne zanimajo. Ni znano, kdo je ubogim prebivalcem iz odročnih predelov Maroka plačeval te enormne zneske, o katerih so sami lahko le sanjali, vsekakor pa si lahko predstavljamo, da so jih v Evropo pošiljali z določenimi nameni. Ne gre podcenjevati niti varnostnega tveganja, to je povezave s terorističnimi skupinami. Ker je v trgovino z vizumi vključenih veliko ljudi, do preiskav tega kriminala nikoli ni prišlo.
Nedotakljiva orožarska industrija
Češka orožarska industrija ima dolgo tradicijo. Država na ta način skrbi za polnjenje svoje blagajne in hkrati rešuje nezaposlenost. Zadeva je torej nedotakljiva. Orožje Čehi zakonito prodajajo afriškim državam, ki niso na prepovedanem seznamu, od tod dalje pa po vsej verjetnosti potuje naprej še na nedovoljena območja. Ni nenavadno, če je glavni trgovec z orožjem Michal Strnad najbogatejši Čeh. Posrednik trgovskih povezav Ahmed Bahdou je sam dejal, da mu Čehi niso hoteli plačati njegovega deleža in so mu namesto tega raje dajali vizume. Nasledek vsega je bil, do so trmasto konzulko takoj odpoklicali in jo nato vrgli iz službe, kar je v nasprotju s prioriteto boja proti korupciji, varovanjem zunanjih shengenskih meja in z varovanjem žvižgačev.
Naključna priča
Priča temu sem postal čisto po naključju, ker sem v Maroku skupaj z uslužbenci kraljeve palače, ki so me informirali o teh lumparijah, organiziral razstavo za češko veleposlaništvo o Plečnikovi prenovi Praškega gradu. Skupaj s konzulko sem to naznanil češkemu zunanjemu ministrstvu, zaradi česar sem ne kriv ne dolžan postal tarča protipravnega maščevanja. Ob odprtju razstave se mi je vseeno posrečilo češkemu predsedniku izročiti pismo s prošnjo za rehabilitacijo konzulke, ki ni zagrešila nikakršnega nezakonitega dejanja, ampak se je držala le smernic EU.
Problem globoke korupcije
Češka politična scena se že dolgo srečuje s problemom globoke korupcije. Po Transparency International je država pod povprečjem EU, kar dokazuje tudi omenjena prodaja shengenskih vizumov v Maroku in nečloveško maščevanje žvižgačici. Vlada sicer obljublja protikorupcijsko strategijo, ki pa očitno ni njena prioriteta. To dokazuje na primer tudi neizpolnjevanje obvez, ki zadevajo smernice EU o varovanju žvižgačev, zaradi česar mora država Evropski komisiji plačati kazen v višini 2,3 milijona evrov, ker ni pravočasno sprejela ustreznega zakona. Havlovi časi so žal že davno za nami.
Opomba uredništva: Po naših podatkih v svetovalni ekipi sedanjega predsednika Republike Češke deluje tudi Věra Jourová, nekdanja podpredsednica Evropske komisije, sedaj tudi vicerektorica Karlove univerze v Pragi. O njej smo sicer zadnje čase pisali zaradi razkritja o njenih pogovorih s predsednikom Ustavnega sodišča RS Matejem Accettom leta 2023.
