Piše: Vančo K. Tegov
So čudni dnevi. Ob očitnem ne-dogajanju in nekoristnosti tistega, kar bi moralo potekati s svetlobno hitrostjo zaradi globalne in posledično tudi domače konstelacije dogodkov, imamo opravka z bleferstvom in narcisoidnostjo nekoga, ki je državo pripeljal do najnižje točke padca.
Lebdenje na najnižji ravni družbenega vegetiranja, atrofija države in vodenja njenega živega telesa zaradi sebičnosti elite – ali je lahko še slabše?
Stanje od nedelje dalje
Doživeli smo volitve, ki bi se jih sramovali še večji lovci v kalnem. Način njihovega izvedbe je takšen, da nam ga ne zavidajo niti dosti bolj izkušeni lovci v kalnem. Proporcionalni volilni sistem se je izkazal za idealnega za ustvarjanje ne tič ne miš.
Nekdo, ki je dober, vešč, podkovan, pozna materijo in ima veliko kilometrine na področjih, kjer je treba dosegati uspehe v korist družbe, ne more ničesar storiti, ker ga je prehitel kakšen gromovnik ali gobezdač in mu odvzel možnost resno prispevati k blaginji slovenskega človeka. To je anomalija, ki jo ustvarja ta volilni sistem: pripelje do invalidnosti delovanja parlamentarnega sistema in nekoristnosti izvoljenih. Zgodi se, da je izvoljen nekdo (iz moje neposredne okolice) s komaj manj kot 900 glasovi – človek, ki bi ga, kot sam pravi, skoraj kap – in ki ima omejene kognitivne funkcije. Po drugi strani pa glasovi za nekoga, ki je izpričano učinkovit in zmožen odločanja – štiri ali pet tisoč glasov – obvisijo v zraku ali grejo v nič. Enako velja za serijsko zavračanje ugovorov in pritožb na očitne kršitve pri izvajanju volilnega procesa. Na vsa opozorila dobimo odgovor, da kršitev in nezakonitosti ni bilo. Tudi pravniki iz rezervnih ešalonov globoke države menijo, da gre le za »minornejše napakice«, ki sodijo kvečjemu v kategorijo nepravilnosti, ki ne vplivajo na izid. Flagrantne kršitve tako izpuhtijo v prahec, ki ga je treba samo odpihniti.
»Kraljica« na tronu nemirno trzne, podložniki pa v strahu
Ko je za trenutek kazalo, da se končno kaže luč na koncu korupcijskega tunela, se je te luči ustrašila kraljica. Takoj so se na vse strani razleteli vsi, ki imajo izkušnje z anatemiziranjem nekoga, ki jim nikoli ni bil podrejen in ki jim je vedno kazal ogledalo. Poleg rdečega »patriarha«, ki že vsa poosamosvojitvena leta trpi zaradi akutnega »čira« na želodcu ob omembi tega ogledala, tudi vsi ostali podaniki rdečega hudiča ne prenesejo glavnega osamosvojitelja in iskalca resnice. To se v vseh teh letih ni spremenilo. Omenjena »kraljica« si je prav na nasprotovanju in negiranju vloge Janeza Janše zgradila imuniteto in nedotakljivost pred organi pregona in pravosodjem. In prav to je sprožilo akcijo »reševanja kraljice«. Ko je postalo jasno, da bo vse skupaj (tudi z medsebojnim tožarjenjem, pljuvanjem in posnetki) le prišlo na dan, je bil sprožen alarm.
Sproženo je bilo namišljeno delovanje tujih služb, v resnici pa vmešavanje domačih tajnih služb, ki so postale instrument vladajočih in delujejo po sistemu stare Udbe in njenih trdovratnih ostankov. Preja se je zavozlala. V teh nekaj dneh se je celoten podtalni, paralelni sistem ukvarjal z iskanjem vsake malenkosti, ki jo je mogoče zmanipulirati do te mere, da duha, ko enkrat uide iz steklenice, ni več mogoče vrniti nazaj.
Mejnik, ki bi lahko res obrnil smer, je petkovo pretepanje občanov s strani dinaroidnih varnostnikov na trasi zloglasnega kanala CO₂ – po naročilu prej omenjene kraljice. Če se to ne spremeni v smeri urejanja stanja, smo kaosu, neredu in mafijskemu urejanju stvari v vseh porah družbe resnično odprli vrata.
Ali lahko to stanje sočasno presekamo na več koncih?
Čas je idealen, da presekamo s temi in podobnimi praksami. Če ne zdaj, bomo v še hujši buli naslednjih deset let. Tisto, kar je na novo prišlo v ospredje s pomočjo dosedanje sile, je SDS kot permanentni udeleženec v boju proti starim silam, rdeči in vsem drugim zalegam ter trdovratnim ostankom ozadij, ki delujejo po mafijskem vzoru.
Kdor bo zdaj pokleknil, je zafrknil državo in svoj narod za dolga leta. Pridružil se bo teatru marionet, v katerem bo odigral začasno in kratkotrajno vlogo, dokler ga režiser ne odstrani. Kmalu zatem se bodo razleteli na vsa možna skrivna, a še vedno dobro plačana mesta. Le marionetno vlogo so morali odigrati.
Rešitev zdaj pomeni zdravo rešitev – za marsikoga neprijetno in bolečo, a konkretno in učinkovito. Le tako bo upanje izpolnjeno ali vsaj nakazano. To generacijsko zmago je treba izbojevati. Zdaj. Ne kasneje.
