8.3 C
Ljubljana
petek, 14 junija, 2024

(TRIBUNA) Jedro terorizma, ne jedro Evrope

Piše: Vid Mlakar (Spletni časopis) 

Skoraj dve leti je, odkar so v Sloveniji vlado prevzele skrajno leve politične sile, ki so na oblast prišle z obljubo o izgonu lastnikov kapitala v morje in s pomočjo korona kolaboracije, kjer so eno največjih zdravstvenih kriz v zadnjih desetletjih izkoristile za nesprejemljivo obračunavanje z vlado, ki je uvajala povsem normalne epidemiološke ukrepe za zaščito prebivalstva in najbolj ranljivih skupin.

Ena od ključnih kritičnih točk tekom prejšnje volilne kampanje in obljub strank SD in Svoboda je bila, da bodo slovensko zunanjo politiko ponovno usmerili v t. i. jedrno Evropo. Po mnenju strank SD, Svoboda in Levica se je prejšnja sredinska vlada namreč preveč povezovala z državami višegrajske skupine.

Prvo leto mandata te vlade in tudi predsednikovanja Nataše Pirc Musar je bilo zaznamovano pretežno z ignoriranjem Slovenije s strani drugih držav v regiji. Spomnimo, kako je Pirc Musarjeva odhajala na državniške obiske kot spremljevalka Boruta Pahorja. Obisk vlade na forumu v Davosu je tudi prišel na podlagi plačila in ne na podlagi vabila. Prav tako diplomatska dejavnost v OZN, kjer imajo predstavništvo vse države. Bore malo pa je bilo dejanskih povabil s strani jedrnih držav, ki smo jim bili priča v času Janševe vlade in ministrovanja Anžeta Logarja.

Dejavnost na zunanjepolitičnem področju je ob globokem ignoriranju slovenskih skrajnih levičarjev s strani jedrnih zahodnih držav vlada začela usmerjati v tretji svet. Sedaj so že legendarni turistični obiski Tanje Fajon in kampanje po vseh zakotjih tega planeta in posvajanje opic v Afriki Urške Klakočar Zupančič dodatno dokazovali, da s tako Slovenijo na zahodu nihče ne želi izgubljati časa. Vendar pa je ta benigni diplomatski turizem bila samo uvertura v mnogo hujše in za Slovenijo uničujoče obdobje mednarodnih odnosov. Škodljivo delovanje skrajno levih strank na zunanjem področju je pravzaprav tlelo ves čas. Skozi konflikt v Ukrajini se je kazalo z nenehnimi pozivi k položitvi orožja in predaji Ukrajine tiranskemu in morilskemu Vladimirju Putinu.

Nato pa je sledil bližnjevzhodni šok, ko je Hamas iz Gaze izvedel napad na Izrael. Skrajno leva Golobova vlada in njena glavna diplomatka Tanja Fajon so že od samega začetka konflikta takoj začeli pozivati Izrael, naj se vzdrži odgovora na Hamasov napad. Kaj točno naj bi Izrael naredil s Hamasom, čigar cilj je uničenje Izraela, pa seveda ni jasno nikomur. Po devetih mesecih krvavih spopadov, ki so zaradi Hamasovega napada na Izrael in Hamasovega skrivanja za ženskami in otroci končali v več tisoč tragičnih žrtvah, je jasno samo to, da se konflikt ne bo kar tako nehal. Hamas vztraja v borbi proti Izraelu do zadnjega palestinskega otroka in ženske, za katerimi se skriva. Izrael seveda ne popušča, ker se nenazadnje bori za obstanek.

Naša diplomacija pa namesto da bi počakala, da se prah poleže in da se ljudje na tistem področju končno dogovorijo, kako hočejo živeti, na silo rine z glavo skozi zid. Sedaj želijo priznati državo, ki nima ne mej ne ljudi in nobenih civilizacijskih vrednot, kot je recimo mirno sobivanje s sosedi. Kdor ne razume pozicije Izraela, naj si raje zamisli, kaj bi bilo s Slovenijo, če bi leta 1990 v prvi člen ustave zapisali, da je cilj Slovenije uničenje Avstrije in anektiranje kompletne Koroške in Štajerske. To je namreč Hamas in to je nekoč bil Fatah, dokler slednjega ni končno srečala pamet in so ugotovili, da s tako politiko ne bodo dosegli ničesar. Še več, taka politika je neposredno vodila v današnjo razdrobljenost ozemelj, ki naj bi tvorile Palestino, zato ker je Izraelu nenehno omogočala, da se brani, mednarodni skupnosti pa, da v obrambi podpre oziroma vsaj ne nasprotuje Izraelu.

Na prihajajočih evropskih volitvah je tako izbira skrajno preprosta. Stranke NSi, SDS ali SLS imajo normalno zunanjo politiko, ki se maksimalno posveča regiji okoli Slovenije, podobno kot to počne na primer švicarska diplomacija. Žal je v zadnjih soočenjih močno razočaral Gregorčič, ki kot problem številka ena v Evropi vidi našo varnostno odvisnost od ZDA in ki Izrael enači s Hamasom. Vendar se tako pozicijo Gregorčiča še nekako da požreti. Za preživetje in razcvet države so namreč daleč najbolj pomembni odnosi s sosednjimi državami, s katerimi se nenazadnje tudi največ trguje in na katere lahko aktivno vpliva – manj pa so pomembni globalni dogodki, na katere ima Slovenija minimalni vpliv. Vse tri stranke (verjamem, da tudi Gregorčič) trdno stojijo na tvornem sodelovanju Slovenije v EU in vidijo vlogo Slovenije kot lojalne zaveznice zahoda skozi NATO.

Če hočete pot v tretji svet, neuvrščenost, nerazvitost in žalovanje za raznoraznimi diktatorji in klavci (namesto da bi bili diplomatsko tiho), ki odrekajo človeške svoboščine ženskam in deklicam, pa boste glasovali za Gibanje svoboda, SD, Levico, Zelene (Grošelj), Vesno (Prebilič) ali Resnico (Stevanović).

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine