Piše: dr. Michel Calvo, doktor prava mednarodnih organizacij in mednarodnih ekonomskih odnosov, strokovnjak za mednarodno pravo
Judje so domorodno ljudstvo na Bližnjem vzhodu. Njihove pravice so zaščitene z mednarodnim pravom. Judovske naselbine niso nezakonite. Resolucije generalne skupščine ZN so zgolj priporočila in nimajo pravne teže.
Staroselska ljudstva imajo pravico do zemljišč, ozemelj in virov, ki so jih tradicionalno imela v lasti, zasedala ali kako drugače uporabljala oziroma pridobila (člen 26. 1), uresničevanje teh pravic pa mora potekati brez kakršne koli diskriminacije (člen 2). – Deklaracija ZN o pravicah staroselskih ljudstev (UNDRIP), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 13. septembra 2007.
Za deklaracijo so med drugim glasovale Belgija, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Izrael in Luksemburg. Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Združene države Amerike, ki so sprva glasovale proti, a so deklaracijo leta 2010 uradno podprle. V odnosih z Izraelom te države ne morejo trditi, da deklaracija ne velja za izraelske Jude, saj bi tako stališče pomenilo očitno rasno diskriminacijo.
Ni mogoče resno trditi – kot to počnejo EU, Francija, Velika Britanija, Rusija, Kitajska in druge države –, da so izraelske naselbine na Zahodnem bregu nezakonite in da je priključitev ozemelj v nasprotju z mednarodnim pravom. To stališče je politično in ne pravno.
Člen 80 Ustanovne listine Združenih narodov (1945) je priznal veljavnost obstoječih pravic, ki so jih države in ljudstva pridobili na podlagi različnih mandatov, vključno z britanskim mandatom za Palestino (1922), ter pravic Judov do naseljevanja na ozemlju Palestine (Judeja in Samarija) na podlagi teh pravnih instrumentov (prof. E. Rostow). Teh pravic ZN ne morejo spreminjati.
»Razen če ni v posameznih sporazumih o skrbništvu dogovorjeno drugače … nobena določba te Listine se ne sme razlagati tako, da bi sama po sebi kakor koli spreminjala pravice katere koli države ali ljudstva oziroma pogoje obstoječih mednarodnih instrumentov, katerih pogodbenice so lahko posamezne članice Združenih narodov.« — 80. člen, prvi odstavek, Ustanovna listina ZN)
Pravice domorodnih ljudstev so zaščitene
Deklaracija Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (UNDRIP), ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 13. septembra 2007 s podporo 144 držav (ob 4 glasovih proti in 11 vzdržanih), priznava, da imajo domorodna ljudstva (znana tudi kot prva ljudstva, staroselci ali avtohtona ljudstva) pravico do zemljišč, ozemelj in virov, ki so jih tradicionalno imela v lasti, zasedala ali kako drugače uporabljala oziroma pridobila (26.1. člen), ter da uresničevanje teh pravic ne sme biti predmet kakršne koli diskriminacije (2. člen).
S prakso posameznih držav so se pravni status in pravice domorodnih ljudstev razvili in utrdili v pravila mednarodnega običajnega prava.[1] Medameriška komisija za človekove pravice je na primer izjavila, da »obstaja pravilo mednarodnega običajnega prava, ki potrjuje pravice domorodnih ljudstev do njihovih tradicionalnih zemljišč«. Afriško sodišče za človekove pravice in pravice ljudstev je potrdilo, da so zemljiške pravice domorodnih ljudstev zaščitene in da te pravice predstavljajo »splošna pravna načela«.
Za deklaracijo so med drugim glasovale Belgija, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Izrael in Luksemburg. Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in Združene države Amerike, ki so leta 2007 glasovale proti, so deklaracijo uradno podprle leta 2010. V odnosih z Izraelom te države ne morejo trditi, da deklaracija ne velja za izraelske Jude, saj bi tako stališče pomenilo očitno rasno diskriminacijo.[2]
Judje so domorodno ljudstvo
V skladu z mednarodnim pravom so Judje domorodno ljudstvo na območjih, imenovanih Judeja, Samarija, Palestina, Izrael in Sveta dežela, ter zato izpolnjujejo merila, ki jih določa mednarodno pravo. Judje so etnična skupina, ki se je prvotno naselila v Judeji in Samariji pred 3500 leti, ko je to deželo Judom podelil Vsemogočni. Svetovni voditelji, ki so se odločili zanemariti zgodovino, Judejo in Samarijo zavajajoče imenujejo »Zahodni breg« reke Jordan (območje, ki vključuje tudi Izrael) ali »okupirana palestinska ozemlja«. Po Balfourjevi deklaraciji iz leta 1917 so Lozanska pogodba (1923), britanski mandat za Palestino (1922), resolucija iz San Rema (1920) in Sèvresska pogodba (1920) vzpostavile mednarodnopravno ureditev ter priznale in znova potrdile zgodovinske pravice Judov kot staroselcev do njihove dežele. Podpisnice teh pogodb in mandata (Velika Britanija, Francija, Turčija, Japonska, Italija itd.) so z njimi zavezane.
Z mandatom za Palestino, ki je bil avgusta 1922 podeljen Veliki Britaniji, je Društvo narodov priznalo »zgodovinsko povezanost judovskega ljudstva s Palestino in podlago za ponovno vzpostavitev njihovega nacionalnega doma v tej državi«. Pravica judovskega ljudstva do naseljevanja v deželi Palestini – njihovi zgodovinski domovini – in do ustanovitve lastne države na tem območju je torej pravna pravica, utemeljena v mednarodnem pravu.
Deklaracija UNDRIP znova potrjuje pravice judovskega ljudstva kot staroselskega ljudstva, »zlasti njihove pravice do lastne zemlje, ozemelj in virov«.
Resolucije generalne skupščine ZN so zgolj priporočila
Nedavne resolucije Generalne skupščine ZN, ki navajajo, da je naseljevanje Judov v Judeji in Samariji v nasprotju z mednarodnim pravom, so zgolj priporočila in nikoli niso privedle do sprememb obstoječih zavezujočih pogodb. Resolucije Varnostnega sveta ZN, ki označujejo judovske skupnosti v Judeji in Samariji za nezakonite, niso zavezujoče. Za vse države članice ZN so zavezujoče le resolucije, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine ZN. Resolucija Varnostnega sveta št. 2334 je bila na primer sprejeta 23. decembra 2016 s 14 glasovi za in nobenim proti. Štiri stalne članice Varnostnega sveta – Kitajska, Francija, Rusija in Združeno kraljestvo – so glasovale za, ZDA pa so se vzdržale. Ta resolucija ni bila sprejeta na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine, zato ni zavezujoča. V njej je navedeno, da izraelska dejavnost naseljevanja pomeni »hudo kršitev« mednarodnega prava. Resolucija nima »nobene pravne veljave«. Krši deklaracijo UNDRIP, britanski mandat in druge pogodbe.
Pravica judovskega ljudstva do »naseljevanja« na tako imenovanem Zahodnem bregu in pravica Izraela do priključitve delov Judeje in Samarije (ki sta del Palestine) izhajata iz mandata (Levyjevo poročilo z dne 9. julija 2012). V skladu z mandatom je pravica do priključitve nekaterih delov Judeje in Samarije neposredna posledica pravice Judov do naseljevanja v celotni Palestini, tj. na ozemlju, ki ga je zajemal mandat iz leta 1936. 80. člen Ustanovne listine Združenih narodov (1945) je priznal veljavnost obstoječih pravic, ki so jih države in ljudstva pridobili na podlagi različnih mandatov, vključno z britanskim mandatom za Palestino (1922), ter pravic Judov do naseljevanja na tem ozemlju (Judeja in Samarija) na podlagi teh pravnih aktov (prof. E. Rostow). Teh pravic ZN ne morejo spreminjati.
»Razen če ni v posameznih sporazumih o skrbništvu dogovorjeno drugače …, se nobena določba te Listine ne sme razlagati tako, da bi sama po sebi kakor koli spreminjala pravice katere koli države ali ljudstva oziroma pogoje obstoječih mednarodnih pravnih aktov, katerih pogodbenice so lahko posamezne članice Združenih narodov.« (80. člen, prvi odstavek, Ustanovna listina ZN)
V vrsti odločitev in svetovalnih mnenj glede Namibije je Meddržavno sodišče (ICJ) razsodilo, da je mandat Društva narodov zavezujoč mednarodni pravni akt, podoben mednarodni pogodbi, ki ohranja veljavo kot skrbniška obveznost mednarodne skupnosti, dokler niso izpolnjeni njegovi pogoji. V primeru Namibije je sodišče potrdilo odločitev Varnostnega sveta, da se je Južna Afrika odpovedala svojim pravicam mandatne sile, ker je kršila nekatere svoje temeljne dolžnosti. Mandat se je ohranil kot skrbništvo, ki temelji na pravnih načelih, potrjenih v 80. členu Ustanovne listine.
Tako kot mandat za Jugozahodno Afriko se je tudi mandat za Palestino po koncu britanske uprave ohranil kot skrbništvo na podlagi 80. člena Ustanovne listine ZN (prof. E. Rostow).
Judovske pravice do naseljevanja Zahodnega brega obstajajo
Judovske pravice do »naseljevanja« na tako imenovanem »Zahodnem bregu« torej obstajajo; ni mogoče resno trditi – kot to počnejo EU, Francija, Velika Britanija, Rusija, Kitajska in druge države –, da so judovske skupnosti na Zahodnem bregu nezakonite in da je priključitev v nasprotju z mednarodnim pravom. To stališče je politično in ne pravno. Kljub nasprotnim resolucijam ZN ustanavljanje izraelskih civilnih naselbin na Zahodnem bregu ni v nasprotju z mednarodnim pravom.
Izrael, judovska država, ima kot članica mednarodne skupnosti pravico, pa tudi dolžnost, da izpolni mandat, ki ga je večina narodov zanemarila zaradi strahu pred terorizmom in muslimanskim svetom ter pod vplivom 2000-letnega verskega sovraštva in antisemitizma. Od Balfourjeve deklaracije je minilo 103 leta, odkar so arabske države leta 1947 zavrnile resolucijo Generalne skupščine ZN št. 181, pa 73 let; od šestdnevne vojne leta 1967 je minilo 52 let, od sporazuma iz Osla pa 27 let. Sporazuma iz Osla (iz let 1993 in 1995) sta bila podpisana, vendar nista prinesla miru. Palestinska uprava (PA) si ne želi miru; zavrnila je izraelski ponudbi iz let 2000 in 2008 za ustanovitev palestinske države in življenje v miru.
Dokaz za to je vpletenost varnostnega aparata Palestinske oblasti v umore Judov od leta 1993 dalje, pa tudi program izplačevanja denarnih nadomestil zapornikom, vpletenim v kazniva dejanja, povezana s terorizmom. Grožnje predsednika Palestinske oblasti Mahmuda Abasa, da bodo Palestinci po konferenci v Bahrajnu in morebitni priključitvi ozemlja sprožili »vstajo«, je treba jemati resno. Abas vsekakor ni zainteresiran za mir.
Izrael je dolžan potegniti logične zaključke iz takega ravnanja in priključiti vsa ali nekatera ozemlja na območju C, da bi zagotovil obstoj svojega prebivalstva znotraj varnih meja ter omogočil naselitev tistim izmed milijonov Judov, ki še vedno živijo v izgnanstvu in se želijo naseliti v Izraelu.
Opombe
[1] S. Wiessner, »The United Nations Declaration on the Rights of Indigenous Peoples« (Deklaracija ZN o pravicah domorodnih ljudstev), v: A. Constantines in N. Zaikos (ur.), *The Diversity of International Law* (Raznolikost mednarodnega prava) (Brill, Leiden, 2009), str. 343–362.
[2] Francija, ki je glasovala za sprejetje deklaracije, se je zavzemala za oster odziv EU na kakršen koli izraelski korak k priključitvi ozemlja. To ni presenetljivo, saj je bil Odbor za odpravo rasne diskriminacije junija 2015 še vedno zaskrbljen, ker Francija ni v celoti priznala obstoja domorodnih ljudstev na svojih čezmorskih ozemljih.
