Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Na Zahodu vlada meritokracija, družbena ureditev, v kateri se položaji dodeljujejo glede na znanje, izkušnje in uspehe. Zaradi padanja Zahoda kot civilizacije v zadnjih desetletjih se sprašujemo, ali je ta ureditev res pravična, najboljša in predvsem funkcionalna. Zdi se namreč, da je našo civilizacijo ugrabila elita izobražencev, ki se je prelevila v kasto tehnokratov, kar je zelo opazno predvsem v EU.
V večini znane človeške zgodovine je vladal tisti, ki je bil najmočnejši in dovolj sposoben, da je oblast uveljavil nad drugimi. To je naravno stanje, ki ga poznamo tudi iz živalskega sveta, in je zagotovo funkcionalno, saj omogoča preživetje najbolj sposobnega ter posledično preživetje vrste in v človeškem svetu tudi družbe oz. civilizacije. Sčasoma je pri ljudeh prišlo do sistema dedovanja, kar pomeni, da so za najsposobnejšimi oblast dedovali njihovi potomci. Ti niso bili nujno najbolj sposobni. Res pa je, da so s strani prednikov imeli najboljše mogoče pogoje in tudi neke vrste interno izobrazbo vladanja, tako da je bilo njihovo vladanje vendarle funkcionalno. Poleg tega je vsesplošna in stalna navzočnost hierarhije v človeškem svetu skrbela za to, da se vladajoči niso mogli počutiti preveč udobno, saj je za njihovimi hrbti vedno prežala konkurenca, ki jih je v primeru, če so pokazali preveč slabosti, hitro vrgla z oblasti, zato so manj sposobni dediči hitro odpadli. Tak sistem je bil družbeno gledano vsekakor funkcionalen.
Pod vplivom radikalnih levih ideologij, ki so začele svoj uničevalni pohod v 19. stoletju in ga v še hujšem tempu nadaljevale v prvi četrtini 20. stoletja, pa je pred kakimi sto leti začelo prevladovati mišljenje, da bi bila družba bolj funkcionalna, če bi položaje začeli dodeljevati glede na znanje, izkušnje in uspehe, ki bi jih posameznik izkazal. Ideja je bila na prvi pogled dobra, saj bi tako preprečili izgubo talentov med tistimi, ki niso bili rojeni z zlato žlico v ustih. Tako bi dosegli, da družbo vodijo najsposobnejši ljudje. Ideja meritokracije se je rodila na univerzah, zato je lahko na Zahodu hitro zaživela in se uveljavila.
Katastrofalna neučinkovitost meritokracije
Danes vidimo, da meritokracija, kakršno imamo, v resnici ne deluje. Res je, da je nabor talentov zdaj večji, kot je bil kadarkoli v preteklosti, toda uspeh na ravni izobrazbe zahteva le zelo omejene specifične vrline, kot so inteligenčni kvocient, preračunljivost, močan razum in bistroumnost. Na drugi strani zdajšnja meritokracija ne omogoča, da bi na vodilne položaje prišli ljudje, ki so modri, dojemljivi, radovedni, skrbni, prožni in zavezani k skupnemu dobremu. V zadnjem času vidimo, da ljudje, ki so v zahodnih družbah vodilni, pogosto sploh ne zmorejo razumeti, kaj je resnično skupno dobro. Razlog je v tem, da ni nujno, da tisti, ki je danes zmožen uspeti v zahodnih sistemih meritokracije, sploh ima kaj dosti zdravega razuma. V preteklosti, ko je bil položaj v družbi povezan z bojem najsposobnejših, so tisti brez zdravorazumske pameti odpadli. Danes pa so izobraževalni sistemi in sistemi meritokracije na Zahodu zasnovani tako, da se preverjajo umske sposobnosti posameznika, ne pa tega, koliko je v svojem življenju priseben, pameten in sposoben preživetja zunaj sistema oz. v krizi, ki sistem prej ali slej zajame. Dodatna težava je v deformaciji sistema in celo vsebine izobrazbe, ki je vse manj učinkovita, saj gre – kot smo v Demokraciji že pisali – pri moderni izobrazbi za nadgradnjo danes zelo zastarelega in vse manj učinkovitega pruskega šolskega sistema na eni strani ter za množično proizvajanje v realnem življenju vse manj uporabnih izobražencev na drugi. Ker imamo sistem meritokracije, ki je povezan s formalno izobrazbo, si danes pač vse več ljudi želi pridobiti izobrazbo, saj razumejo, da lahko v družbi napredujejo predvsem skozi to. In kjer je količina, pogosto trpi kakovost.
Vladavina elite izobražencev
Posledica je, da se je v današnjem času oblikovala elita izobražencev, ki največjo moč dobijo prav skozi velike in zapletene sisteme, ki jih laiki težko razumejo. Ni nenavadno, da imamo v Evropski uniji najbolj zapleten in tudi najbolj številčen birokratski sistem v zgodovini človeštva. Državne sisteme izobraženci namerno vse bolj zapletajo, tako da imajo dostop do njihovega upravljanja in podrobnega razumevanja samo še zelo dobro izobraženi specialisti. Posledično se oblikujejo tehnokratske elite, ki so nagnjene k čezmernemu birokratiziranju vsakdanjega življenja, kar v Evropski uniji državljani občutimo vsak dan. Težava tovrstnih tehnokracij je, da zelo hitro postanejo same sebi namen in da se v njih izgubi stik z realnostjo, kar prav tako opažamo v EU, kjer tehnokrati med drugim poskušajo onesposobiti evropskega kmeta, ki prideluje za življenje nujno hrano, in dušijo evropsko gospodarstvo v imenu abstraktnega reševanja planeta.
Izobraženska elita tako postaja vse bolj oddvojena od realnosti, pameti, modrosti in zdravega razuma ter je posledično vse bolj odzemljena. Ker sistem meritokracije, ki je postal alfa in omega vseh zahodnih družb in v katerem štejejo le izobrazba in vrline, ki so za njeno pridobivanje potrebne, postaja samemu sebi namen in ni nobene naravne varovalke, da bi nesposobneže, ki jih ustvarja in plasira na vodstvena mesta v družbi, vrgla s položaja in bi na vodstvene položaje prišli sposobni ljudje, je ogrožena celotna civilizacija. Sprejemajo se napačne politične odločitve in nesmiselne strategije, ki prinašajo več škode kot koristi in spravljajo družbene sisteme na skrajno mejo pred sesutjem. Sicer zelo spretni korektivni ukrepi tehnokratov so namenjeni ohranjanju statusa quo v družbenih sistemih, ne pa resni odpravi napak in sanaciji zavoženega. Posledica tega je, da bodo sistemi v prihodnosti v trenutku preobremenjenosti padli naenkrat po principu domino efekta. In tedaj lahko Zahod kot civilizacija dejansko propade »čez noč«.
Če so na demokratičnih volitvah kjerkoli na Zahodu izvoljeni politiki, ki se zavedajo, da gre družba oz. država v napačno smer, in poskusijo implementirati spremembe, se soočijo z elito izobražencev, ki so zaposleni v javni upravi. Prva težava, na katero naletijo, je v tem, da so izobraženci zato, ker je radikalna levica ugrabila univerze na Zahodu že pred več kot pol stoletja, predvsem levičarji, taki pa politikom intenzivno postavljajo ovire, ker so sedaj na Zahodu v veljavi predvsem destruktivne (vse bolj radikalno) leve agende, ki jih zaposleni v javni upravi branijo, zato izvoljeno oblast blokirajo na vse mogoče načine, da bi ji spremembe preprečili. Druga težava pa je v tem, da tehnokratski oz. birokratski aparati težijo k temu, da bi se izognili kakršnimkoli spremembam, saj spremembe ustvarijo nestabilnost v sistemu, kar pa birokratom seveda nikakor ne ustreza.
Slovenska »vsemogočna« FDV
Fakulteta za družbene vede je leta 1961 kot Visoko šolo za politične vede ustanovil Stane Dolanc, ki je bil del slovenske trde komunistične linije. Njen namen ob ustanovitvi je bil ustvarjati izobražene politične kadre, ki bodo branili državnosocialistične totalitarne strukture. Zato ni nenavadno, da je FDV še danes močno levo usmerjena in se še radikalizira. V skladu s sistemom meritokracije FDV narekuje trende v slovenski družbi prek svoji diplomantov in direktno z vmešavanjem v politiko prek medijev, zato je tipičen oz. šolski primer disfunkcionalnosti meritokracije, ki je danes sicer značilna za celotno zahodno civilizacijo.
