Piše: dr. Žiga Turk
Urša Cankar Soares bi morala v nedeljo, 20. oktobra, gostovati pri Jožetu Možini v oddaji Intervju. Urednica Polona Fijavž je prepovedala snemanje pogovora. Ni šlo za klasično cenzuro, ampak za prepoved, da bi se neka oseba zaradi svojih stališč sploh pojavila v javnem prostoru. Ta kolumna kljub temu ne bo tematizirala ideološke zadrtosti do skrajnosti spolitizirane nacionalne RTV.
Ta kolumna prav tako ne bo v ospredje postavljala pravice do splava. Kar se mene tiče, je slovenska zakonodaja primerna. Ne zavzemam se za spremembe. To ne pomeni, da splav razumem enako kot odstranitev slepiča. Lepo bi bilo, dobro bi bilo, prav bi bilo, če bi jih bilo čim manj. Splav je nekaj slabega – za mamico, ki to ne bo, za očeta, ki to ne bo, za družbo nasploh in posebej za ceno, ki jo ima v neki skupnosti življenje.
Moteče
Prejšnji teden je bil na pogojno kazen in plačilo visokih sodnih stroškov obsojen Britanec Adam Smith-Connor, ker je tiho molil blizu klinike za splav. Čeprav ni bil na parceli klinike in ni z nikomer komuniciral, so ga obtožili kršitve lokalne odredbe o zaščiti javnih prostorov.
Zakaj je Urša Cankar Soares bolj moteča kot konservativci, neoliberalci, domobranci in kontrarevolucionarji, ki so že bili gostje pri dr. Možini?
V Kanadi je bila leta 2023 Mary Wagner večkrat aretirana zaradi molitve pred klinikami za splav. Njeno prisotnost blizu klinike so obsodili kot nadlegovanje dostopa do reproduktivnih zdravstvenih storitev.
Zanimivo je, da so v vseh treh primerih reakcije zelo nestrpne. Zakaj je zagovornikom splava tako težko slišati argumente druge strani? Zakaj je Urša Cankar Soares družbeno bolj moteča kot konservativci, neoliberalci, domobranci in kontrarevolucionarji, ki so že bili gostje pri dr. Možini?
Cena življenja
Ljudje smo ustvarjeni tako, da nam je življenje sveto. Novo življenje še posebej. Če nam ne bi bilo, bi izumrli. Ta občutek je vgrajen v naše gene. Ta občutek so vse svetovne religije vgradile v naš zapis – niti ene religije ne boste našli, ki ne bi splava ali prepovedovala ali ga slikala kot moralno zavržnega.
Dekletom in ženam, ki se odločijo za splav, je težko. Ne samo zato, ker je postopek boleč. Tudi ne samo zato, ker nekateri govorijo proti splavu, ampak zato, ker same pri sebi dvomijo, da delajo prav. Kljub temu jim pravijo, da je “vse OK”, da je splav pravica.
Pravo in prav
Krščanstvo je zgodaj uredilo, da “ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje”, da se da Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Ločilo je med grehom pred Bogom in kaznivim dejanjem pred ljudmi. Islam ni. Šeriatsko pravo z mečem države skrbi za javno in zasebno moralo. Na Zahodu smo to začeli razlikovati dva tisoč let nazaj. So stvari, ki so legalne, to pa še ne pomeni, da so tudi pravilne.
Da je splav legalen, je doseženo. Nekateri ga razumejo celo kot pravico. Pa naj bo pravica. Zdaj bi radi dosegli, da bi bil tudi “pravilna odločitev”. V navezavi na legalnost se razumski argumenti ene strani srečajo z razumskimi argumenti druge strani, v navezavi na to, kaj je prav in kaj ni, pa je soočenje precej težje. Kaj se komu zdi dobro in prav, ni stvar dogovora, ni stvar preglasovanja, ni stvar, kdo koga prevpije na ulici, kdo je uplenil RTV. Je stvar vesti. Moralna intuicija nam pravi, da je končanje komaj začetega življenja neustrezno. Če ji prisluhnemo, če je ne utišamo, če je ne potlačimo.
Dogodki, kot so pohod za življenje, gostovanje Urše Canka Soares na nacionalni TV, posameznikova tiha molitev na drugi strani ceste pred kliniko za abortuse, prebudijo to moralno intuicijo. Nič več in nič manj. Če vest ne bi šepetala tega, kar šepeta, bi bili moteči toliko kot pojoči major Troha.
Greh kot vrednota
Peter Singer trdi, da moralno nelagodje, ki ga ljudje čutijo do splava, ni naravno, ampak družbeno pogojeno, torej ga lahko z dovolj debelimi knjigami odpravimo. Tega so se nekateri tudi lotili.
Judith Jarvis Thomson v knjigi A Defense of Abortion zagovarja, da je splav lahko moralno dopusten, četudi priznamo, da ima fetus pravico do življenja. Shannon Stettner v zbirki Without Apology: Writings on Abortion in Canada prikazuje splav kot odločitev, ki ženske opolnomoči in jim omogoča nadzor nad reproduktivnim življenjem. Kristin Luker v knjigi Abortion and the Politics of Motherhood zagovarja splav kot rešitev, ki podpira družbeno in ekonomsko participacijo žensk ter skuša zmanjšati moralno težo, ki jo ima splav. Katha Pollitt v knjigi Pro: Reclaiming Abortion Rights trdi, da sta družbena sprejemljivost in moralna nevtralnost splava bistveni za enakopravnost žensk. Hvala, ChatGPT.
Če bi vsa ta umetelna argumentacija pila vodo, če bi bila prepričljiva, zakaj je potem tak problem Urša Cankar Soarez, zakaj so tak problem posamezniki, ki molijo na vogalu pred kliniko?
Skratka
Ni problem v tem, da hočejo pohodniki za življenje spremeniti zakone in ustave, ker jih tudi ne. Problem je, da trkajo na vest. V našo vest, še posebej v vest žena in mater, je že od “pamtiveka” vgrajeno, da končanje novega življenja “ni OK”.
Ta občutek ni prijeten. Lažje bi jim bilo, če bi splav veljal za nekaj moralno nevtralnega ali celo pogumnega in pokončnega. Upajo, da jim zakoni in ustava lahko potolažijo vest. Upajo, da jim lahko kosi papirja, časopisni članki in prerekanje na družbenih omrežjih potlačijo moralno intuicijo, kakršno so oblikovali milijoni let evolucije in deset tisoč let civilizacije.
To upanje je prazno. Adam in Eva sta si vzela svobodo, da jesta prepovedane sadeže in počneta druge stvari. Svoboda ni zastonj. Za vsako odločitev tudi vesta, ali je bila prav ali narobe in se po tem počutita dobro ali slabo. Temu se ni mogoče izogniti. Tudi s prepovedjo televizijskih intervjujev ne.
Zapis je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu – TUKAJ.
