Piše: dr. Stane Granda
Slovenci z Bosno in Hercegovino stoletja nismo imeli nič skupnega. Prve konkretnejše stike so ustvarili grofje Celjski. Kasneje Uskoki. Iz Bosne so v Belo krajino in nato v Novo mesto v drugi polovici 15. stoletja prišli frančiškani.
Dejansko so se na zahodu slovenskega ozemlja pojavili že v 12. stoletju, kmalu po Frančiškovi smrti. O nekoliko bolj intenzivnih stikih lahko govorimo od avstrijske okupacije 1878. Nato se je medsebojno poznavanje stopnjevalo in doseglo vrh po II. svetovni vojni, ko so prebivalci Bosne in Hercegovine množično prihajali v Slovenijo in se zaposlovali predvsem kot delavci v gradbeništvu. Obstajala je tudi obratna pot, saj je bila Bosna po II. svetovni vojni za nekatere izobražene Slovence kazenska kolonija zaradi odnosa do komunistične oblasti. Nemalo Bosancev je bilo tudi v častniških krogih, od katerih so mnogi sklenili s Slovenkami, moških je zaradi povojnih pobojev primanjkovalo, zakonske zveze in so ostali v Sloveniji. Veliko se jih je med nas zateklo med vojno v Bosni in Hercegovini, ki se je končala z nesrečnim ameriškim posredovanjem in sklenitvijo miru v Daytonu. Verjetno so v Sloveniji številčno najmočnejša skupnost iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Položaj Bošnjakov je bil dolgo časa slab. Zgraditev džamije, ki je prerasla v Muslimanski kulturni center, je njihov položaj in samozavest zelo izboljšala. Če so bili desetletja »Bosanci« sinonim za najmanj zahtevana fizična dela v slovenskem gospodarstvu, sloveli so po zelo težavni inkulturaciji v slovensko družbo, mnogi so bili povezani z dejanji, ki jih sedaj nekateri povezujejo z migranti, so danes razmere drugačne. Med njimi je vrsta vrhunskih intelektualcev. Značilen je tudi pozitivni odnos njihovih verskih uslužbencev do slovenskega jezika. Tu smo Slovenci najbolj občutljivi.
Kako je oblast zavirala graditev džamije
Muslimani so poskusili džamijo zidati že sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Komunistična oblast v to ni bila nikoli pripravljena privoliti. Tudi demokratična po osamosvojitvi se v tem pogledu ni bistveno razlikovala. Džamijo jim je dal ljubljanski župan Zoran Janković. Ne iz ljubezni ali spoštovanja do »Turkov«, ampak antislovenstva. Do sedaj še ni bilo slišati, da bi priznal srbski genocid nad Bošnjaki, in dvomimo, da ga bo. Kot prijatelj Vučića, ki je zahteval smrt sto »Turkov« za enega Srba − RTVS trdi, da ima o tem zvočne dokaze − tega ne bo nikoli storil. In Kučan tudi ne.
Bošnjaki na strani Slovencev
Ko je leta 1991 JLA napadla Slovenijo, sem na zboru našega odreda opazil visokoraslega in slokega Bošnjaka, mlajšega vodnika, ki je kot rezervist pred tem poveljeval topovom BST. Seveda jih tedaj nismo imeli, ker so jih Kučanovi vzeli. Vprašal sem ga, kaj dela med nami, saj to je slovenska vojna. Dejal mi je, da ga je zjutraj klical oče, baje nekdanji partizan, in ga vprašal, ali ve, kaj je njegova dolžnost. »Z vami se bom boril za mojo Bosno,« je bil njegov odgovor. Prevzel je skupino z »armbrusti«, ki smo jih dobili naslednje dni. Inštruktor zanje je bil Albanec z brki angleškega oficirja (Šačiri?)! Obračun s komunizmom je v Jugoslaviji, razen pri Srbih, pokazal veliko več realnega bratstva in enotnosti, bolje solidarnosti, kot pod Titovo Jugoslavijo oziroma pod vodstvom KPJ, ki ji je bila to ideološka doktrina, ne pa humanistična drža normalnih državljanov.
Slepota in pobalinstvo predsednice republike
Ob letošnji 30. obletnici Srebrenice, ki se je ujemala s 50. obletnico povojnih pobojev v Sloveniji in 15. obletnico odkritja Hude jame, se je predsednica države vedla »izjemno primerno«. Res? Dejansko je s svojim ravnanjem posredno sporočila svoj prezir do po II. svetovni pobitih Slovencev. Redne spominske slovesnosti se iz prezira do njih in svojcev ni hotela udeležiti. To je potrdila še z javnim stališčem do Resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. V svoji zaverovanosti do ponarejanja zgodovine je namreč zanemarila dejstvo, da je Titova JLA ves povojni čas gojila doktrino komunistične likvidacije resničnih ali potencialnih nasprotnikov komunistične revolucije, ki jo predsednica zanika. Kot državljansko vojno. Mehmedalija Alić, rušilec barikad, ki so prikrivale komunistične zločine v Rovu sv. Barbare, preprost rudar, ki je trajno povezal Srebrenico, kjer so mu ubili dva brata, s Slovenijo, je razumel enako moj bošnjaški soborec v vojni za Slovenijo, slovenski doktorici prava pa to ne bo nikoli jasno, ker je ideološko slepa, humanistično prazna. Njeno sklicevanje na človekove pravice, resnico in pravico so politični blef. Beseda demokracija ji gre težko z jezika oziroma samo takrat, ko brani totalitarizem.
Genocid v Srebrenici so načrtovali in izvedli oni, ki so moralno in politično soodgovorni za poboje v Sloveniji pred 50 leti. Gospa predsednica Republike Slovenije je v tem pogledu še slabša kot njen občudovani predhodnik prof. dr. Danilo Türk , ki je poboje razglasil za drugorazredno temo. Dejansko hoče v tem smislu izvesti tudi pogreb nesrečnikov iz kočevskega brezna. To osvetljuje tudi njen resnični odnos do mater iz Srebrenice. One želijo razgaliti vse dimenzije genocida, tudi z monumentalnim pokopališčem, predsednica moralno, fizično, politično in ideološko krivdo morilcev.
