Piše: dr. Andrej Fink
Pred kratkim je prišlo do srečanja med ZDA in Rusijo v Riadu. Po štiriurnem zasedanju ni bilo posebnosti, saj so to bila prva tipanja po več letih sovražnega retoričnega obravnavanja. Več so govorili več o medsebojnih odnosih kot o Ukrajini.
Zmedo so kasneje povzročile izjave nepredvidljivega Trampa o Zelenskem in njegovi »krivdi« za vojno. Kaj srečanje pomeni, si moramo iz nejasnega medijskega poročanja izluščiti sami in skušati odgovoriti na nekaj vprašanj.
Različni razlogi za končanje vojne
Zakaj sta se strani srečali? Sestanek je bil predstavljen kot srečanje »dveh velikih«, enakovrednih, ki skrbita za mir in urejata prihodnji svet. To je prišlo prav Rusiji, ki je v tej vojni najprej agresorka, potem eklatantna kršiteljica mednarodnega prava in reda. Trump pa hoče s tem začeti izpolnjevati volivcem dano obljubo, da bo »v 24. urah« končal vojno. Ker ne bo šlo tako hitro, je to lahko razlog, da je vse naprtil Zelenskemu? Trump ponavlja, da si obe strani želita konca vojne. Ukrajina si, razumljivo, to želi kot žrtev, ki se krčevito in po treh letih dokaj uspešno brani pred večjim napadalcem. Rusija pa poleg odprave sankcij to želi zato, ker v tej vojni, ki jo je ona sprožila, še daleč ne izkazuje svoje moči domnevne vojaške velesile. Za Pokrovsk mediji že več kot pol leta napovedujejo padec, a se do danes to še ni zgodilo. Ruska vojska, sicer številčnejša, je relativno (ne)uspešna, zato pomoč Severnih Korejcev. Na področju dronov in brezpilotnikov Ukrajina z lastnimi sredstvi že uspešno dosega ruske strateške objekte. Lahko si mislimo, kakšen bi bil izid, če bi se Rusija direktno bojevala z Natom, ko še z Ukrajino ne zmore. Tega se Putin zaveda, čeprav se propagandno (kot specialist) pred svetom junači.
Srečanje zunanjih ministrov
Kdo sta obe strani? Rusija je kot agresorka neposredno vpletena v vojno. ZDA ne. Te ne nastopajo niti kot posrednik, temveč kot gospodarska in vojaška velesila, ki hoče, da se konflikt ustavi oz. ne eskalira. To običajno pritiče velesilam, kadar jim konflikt ne koristi. ZDA se bodo s Putinom morda kmalu pogajale, a s položaja največje moči. O teh pogajanjih do sedaj še ni bilo definicij. Po sestanku v Riadu pa je zaznati vidno spremembo. Še od časa Majdanske vstaje (2013) je bil jasen ruski »njet« vstopu Ukrajine v EU. To je bil tudi razlog za agresijo. Po srečanju v Riadu pa ruski minister Sergej Lavrov prostodušno kot samoumevno izjavi, da Rusija nima nič proti vstopu Ukrajine v EU!!! Očitno se tudi tu kaže Putinova nemoč in potreba, da Rusija vnaprej nekaj dopusti.
Zakaj je bil sestanek v tej sestavi? Na zaslonih so nam nenehno predstavljali stare posnetke še iz prvega Trumpovega mandata, na katerih se s Putinom rokujeta. Mediji so govorili že kar o domnevnem »zavezništvu med Moskvo in Washingtonom«. Drugi časi. Tokrat je bilo srečanje na ravni zunanjih ministrov, o srečanju predsednikov ni bilo nič odločenega. To se bo zgodilo ob svojem času, v neki drugi fazi. Prava pogajanja se bodo za Rusijo začela šele takrat.
Novi »Marshallov načrt«?
Zakaj ni bilo zraven Ukrajine? Njej ZDA že ves čas močno pomagajo. Zato je bila na impliciten način navzoča v Riadu. Po eni strani je subjekt v vojni, saj se srdito brani pred večjim agresorjem. Po drugi pa je objekt: za Putina, ker si jo hoče prisvojiti; za EU, ker ji hoče zagotoviti integriteto, suverenost in članstvo v združenju; za ZDA pa po novem, ker si z njenimi redkimi rudninami na vzhodu hočejo poplačati vso milijardno pomoč, ki so jo že vložile vanjo. V tem zadnjem ima Trump prav, saj je realistično, da Ukrajina za to pomoč nekaj plača. Koliko? Stvar dogovora pač. Zato podjetnik Trump, trd in izkušen trgovski pogajalec, na šibko in preizkušano Ukrajino zdaj najmočneje pritiska. Hkrati Trump ne sme dovoliti, da bi Ukrajina bila grdo poražena, ker bi to pomenilo Putinovo zmago, česar tudi noče. Ukrajinski prvi nacionalni interes pa je, da v čim večji meri ohrani svojo integriteto in suverenost. Za to so še tako veliki stroški zanjo lahko majhni. Še dobro, da ima Ukrajina s čim plačati to pomoč. Tudi ukrajinska življenja so neprimerno več vredna kot še tako bogate rudnine. Važno je preživetje in vstop v EU. Ni pa tako važno, ali bo »Ukrajina v Natu«, saj je jasno, da je že skoraj tri leta na poseben način »Nato v Ukrajini«. Ko bo Ukrajina z ZDA dosegla dogovor o rudninah, bo velesila zanjo še močneje nastopila. Interesi ZDA v vzhodni Ukrajini bi bili oziroma bodo najboljše zagotovilo proti morebitnim novim ruskim apetitom. Pa tudi če ZDA zahtevajo 50 odstotkov rudnin, je bolje, kot če Putin vzame 100 odstotkov in še državo. Po koncu vojne (nekoč …) pa bo nastopil čas za neke vrste nov Marshallov načrt..
»Evropa, vrni se k sebi«
Zakaj na sestanku ni bilo EU? Še pred volitvami je Trump napovedal, da bo morala Evropa sama bolje poskrbeti za varnost. To smo že tedaj ocenjevali kot umestno. Je pa EU že dolgo predmet kritik. Ker ni bila enotna, je Putin domneval, da si lahko privošči avanturo. Sedaj se je EU začela zavedati svojih pomanjkljivosti. To bo lahko predmet drugega komentarja. Naj tukaj samo soglašam s podpredsednikom ZDA Vance-om v Münchnu, da je »največja nevarnost za Evropo v njeni notranjosti«, pa z besedami, ki jih je nekoč izrekel veliki Poljak, Evropejec, papež sv. Janez Pavel II.: »Evropa, vrni se k sebi! Bodi ti! Znova odkrij svoj izvor! Osveži svoje korenine! Povrni se k tistim pristnim vrednotam, s katerimi je postala slavna tvoja zgodovina in merodajna tvoja navzočnost na drugih celinah.« Zadnji čas je, da se Evropa tudi varnostno ozavesti, ne pa da kot razvajen otrok neprestano nerga nad dobrim in slabim, ki ga počenjajo drugi.
