Piše: Marjeta Bogataj
Že pred nekaj leti je osupnila novica o v porodnišnicah ukradenih novorojenčkih v času Titove Jugoslavije, a takrat se je še zdelo, da se to v takrat najbolj napredni republiki Sloveniji ni moglo dogajati. Pa se očitno je. Slovenski starši – predvsem matere – so se organizirali in letos smo že večkrat lahko poslušali njihove tragične zgodbe.
Maja so problematiko obravnavali na Komisiji DZ za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo vodi Eva Irgl, nedavno so se nesrečni starši srečali v Novem mestu. Mediji radi povzemajo njihove pretresljive pripovedi, ki so si podobne: zlasti v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja so materi po rojstvu otroka rekli, da je ta umrl, ni ga smela videti, odpravili so jo z izgovori in pomanjkljivimi papirji (ali brez njih), pogreba ni bilo. Otroke praviloma preprostejših, zelo mladih ali zelo revnih žensk so nato prodali premožnejšim, tudi v tujino.
Številke: v celotni Jugoslaviji je na ta način izginilo okoli 20 tisoč dojenčkov, največ v Srbiji, kjer so leta 2002 ustanovili posebno državno komisijo in na podlagi analize prišli do te ocene. V Sloveniji svoje otroke ta čas išče 70 staršev, njihova zastopnica Šerement Kalanjeva pa je za portal Žurnal24 ocenila, da je bilo v Sloveniji ukradenih in prodanih med petsto in tisoč otrok. Po njenih besedah so bili vpleteni zdravniki, babice, medicinske sestre, čistilke, taksisti, matičarji, socialni delavci, odvetniki, veleposlaništva, bili so organizirani. Tako obsežno trgovanje z dojenčki se v takratnem režimu pač ni moglo dogajati mimo oblasti in brez njenega tihega soglasja. Toda zaskrbljivo je, da aktualna oblast ni videti zainteresirana za to, da bi staršem ukradenih otrok pomagala priti do odgovorov. Šerement Kalanjeva pravi, da ima pri iskanju dokumentacije in iskanju odgovorov pri pristojnih organih (tj. porodnišnicah, centrih za socialno delo, upravnih enotah, ministrstvih …) velike težave, pošiljajo jo na različne konce in prelagajo odgovornost drug na drugega. Sramota.
