2.6 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Tretje zasedanje AVNOJ-a: Potrebno je popolnoma uničiti vse stare strukture predvojne jugoslovanske oblasti!

Piše: Domen Mezeg / Nova24tv.si

“Stari jugoslovanski aparat je ovira uspešnega razvoja osvobodilnega boja in ga je potrebno zlomiti,” je navedeno v dokumentu, ki se nanaša na tretje zasedanje AVNOJ-a, na katerem so tedanji vodilni komunistični oblastniki odločili, da je treba popolnoma uničiti vsakršne državne strukture iz obdobja kraljevine Jugoslavije, kar v prenesenem pomenu pomeni likvidirati nevarne družbene elemente. 

Na slovitem tretjem zasedanju AVNOJ-a oziroma Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, ki je potekalo 1. februarja 1945, so se udeleženci, med katerimi so bili: predsednik Ivan Ribar, Antun Augustinčić, Josip Rus, Marko Vujačić, Rodoljub Čolaković, Josip Broz Tito, Aleksandar Ranković itd. med drugim, v svojem revolucionarnem slogu dogovorili sledeče: “Vsem nam jasno, da je naš trud za rušenje stare oblasti, tekom narodnoosvobodilnega boja, ob rušenju starih organov oblasti, ni mogel pustiti nedotaknjenih starih sodišč.” Kot so člani, tretjega zasedanja AVNOJ-a ob tem še menili, je “naš narod” doumel, da je ta “celoten stari jugoslovanski aparat”, kamor spadajo okrajna uprava, občinski uradi, policija, žandarmerija (orožniki), davčni organi in sodišča, kot so to imenovali, “njegov smrtni sovražnik” in ga je za to “potrebno do kraja uničiti”.

Verjetno jim ni šlo za zgradbe, kar jih je po vojni še ostalo, in ki so jih tako ali tako potrebovali, tako kot preostalo infrastrukturo. Verjetno tudi ni šlo za samo zakonodajo, katere spremembo so napovedali v drugih odstavkih dokumenta. Kaj potemtakem še ostane, je vsakomur jasno – na kar v dokumentu nakazujejo tudi v nadaljevanju – šlo je za predstavnike starih vladajočih struktur iz obdobja kraljevine Jugoslavije. Obenem so se prisotni še strinjali, da se po njihovem prepričanju narod zaveda, da je ta “stari jugoslovanski aparat” ovira za “uspešen razvoj osvobodilnega boja in ga je potrebno zlomiti”. Kot so ob tem še navedli, “vsak njihov človek ve, da so najhujši protinarodni režimi v starem državnem aparatu našli, svoje poslušno orožje, ki je bilo zanje pripravljeno narediti vsakršno hudodelstvo proti svojemu narodu.” 

Dokument iz 3. zasedanja Avnoja, ki vsebuje odločitev o “uničenju” predrevolucionarnih državnih organov. (Foto: Inštitut za novejšo zgodovino)

Po njihovem prepričanju to velja tudi za sodišča, katerih poslanstvo je bilo med drugim na smrt in ujetništvo obsoditi najboljše borce za resnično demokracijo ter pravice delavskega ljudstva. Izrazili so še prepričanje, da so ta sodišča stala na strani vsakršnega protinarodnega režima. Po njihovem je šlo za sodišča, ki so se postavila proti borcem za svobodo “naših narodov”, za enakopravnost narodov in pravičnejši družbeni red. Prav zato je bil, kot so še zapisali, v “naših narodih upravičen vsakršen upor in sovraštvo proti vsakršnemu organu oblasti starega jugoslovanskega državnega aparata”, saj nasprotuje resnični demokraciji in pravičnejšemu družbenemu redu. Kot so še zapisali, je “sovraštvo naroda” postalo še večje, ko je ta spoznal, da je državni aparat stopil v službo okupatorja, kar pa je bil pravzaprav le še en dokaz, da so ti organi protinarodni ter da so pripravljeni služiti vsakomur, ki jih je pripravljen plačati.

Dokument iz 3. zasedanja Avnoja, ki vsebuje odločitev o “uničenju” predrevolucionarnih državnih organov. (Foto: Inštitut za novejšo zgodovino)

V nadaljevanju je v dokumentu še zapisano, da se bo “po koncu narodnoosvobodilnega boja, v nič manjši meri kot v obdobju same vojne, nadaljeval boj z notranjimi sovražniki, ki ne bo nič manj aktualen”. Kot je še navedeno, se bodo skušali notranji sovražniki, na vse mogoče načine skriti, da bi nadaljevali svojo sovražno dejavnost, znotraj narodnih organov, da bi uničili delo za izgradnjo demokratične federativne Jugoslavije. Prepričani so bili še, da naj bi bil namen teh “notranjih sovražnikov” pred narodom očrniti narodno oblast. V izogib temu so zato nameravali ustanoviti takšen narodni organ, ki bo zvesto in učinkovito branil “dediščino narodnoosvobodilnega boja”, s tem pa tudi pravosodje, ki bo zaščitilo te “pridobitve”. Sodišča naj bi po njihovih navedbah postala nekakšni “prvoborci” in “varuhi” njihovega “novega reda”, ki naj bi si ga narod sam izbojeval ter zgradil skozi svoj boj.

Dokument iz 3. zasedanja Avnoja, ki vsebuje odločitev o “uničenju” predrevolucionarnih državnih organov. (Foto: Inštitut za novejšo zgodovino)

Čeprav je komunistična “elita” malo pred “sestopom z oblasti” v glavnem sežgala arhive, ki bi jo lahko obremenili, pa se je ohranilo precej dokazov, ki krvav prevzem oblasti v letih 1941-1945 osvetljujejo v drugačni luči. Nesporno je namreč, da si je Komunistična partija Slovenije kot tudi njena jugoslovanska “mati” za glavnega nasprotnika izbrala predvsem tiste, ki z njo niso simpatizirali – zato je bil boj usmerjen proti njim in ne toliko proti okupatorju. To dokazujejo tudi številni dokumenti, pisma, ki so si jih med seboj pošiljali glavni strategi komunistične revolucije ter tudi objave v komunističnem časopisju v času prevzema oblasti. Na slovenskih tleh sta bila torej glavna “sovražnika ljudske oblasti” predvsem dva: “bela garda” in “plava garda”. Medtem ko so slednjo predstavljali predvsem borci Jugoslovanske vojske v domovini ter rojalisti, ki so podpirali jugoslovanskega kralja, so komunisti v belo gardo uvrščali Katoliško cerkev, domače oblastnike in tako rekoč vse, ki so nasprotovali komunistični revoluciji.

Zadnje novice

Sorodne vsebine