Ko sem pred kakimi petnajstimi leti – takrat je LDS bila še oblasti, vendar je pod vodstvom Antona Ropa vidno hirala – problematiziral uporabo komunističnih simbolov v javnosti, so mi mnogi prigovarjali, češ naj se ne vznemirjam, tako ali tako gre samo za simbole. In ko bodo še živeči udeleženci druge svetovne vojne pomrli, teh sporov ne bo več in nastopila bo sprava.
Napaka, dragi moji! Ko opazujem takratno dogajanje s časovne distance, lahko vidim le veliko naivnost tistih, ki so pričakovali, da bo nastopila sprava. Še živečih udeležencev druge svetovne vojne je danes zelo malo. Toda tu so njihovi potomci, tako krvni kot tudi ideološki. S tem mislim predvsem na vse tiste »borce NOB«, rojene po letu 1945. Pa seveda mularijo, ki je leta 1991, torej ob osamosvojitvi Slovenije, sploh še ni bilo na svetu, a se dandanes navdušuje nad socializmom, Titom in rdečo zvezdo. Komunistični simboli so bili še leta 2003 nekakšna eksotika, omejena na borčevske proslave, dandanes pa so tako rekoč že vraščeni v uradno slovensko ikonografijo. In kje so danes tisti, ki so takrat govorili, češ saj gre le za simbole, to pa res ni nič takega?
Namreč, gre za to, da vsak simbol nekaj predstavlja. Predstavlja lahko tudi totalitarno ideologijo ter njeno izvajanje v praksi. Ste kdaj pomislili, zakaj je Evropa prepovedala javno uporabo oz. poveličevanje nacističnih simbolov? Prav zaradi namere, da se to, kar je Evropa doživela v dvajsetem stoletju, ne bi več ponovilo. Žal v primeru komunizma Evropa ni bila tako dosledna, kar se na žalost še kako pozna. Vsak simbol namreč s seboj prinaša ves svoj zgodovinski nahrbtnik. Se je kdo vprašal, zakaj imamo na primer dandanes tako politično okuženo nacionalno televizijo, da radia ne omenjamo? Zakaj se nam dogajajo politično motivirani sodni procesi, od Patrie, Milka Noviča, Franca Klopčiča pa vse do Tadeja Strehovca? Zakaj se nam dogaja pranje denarja v NLB, zakaj je Slovenija davčno obremenjena in zbirokratizirana, zakaj je danes pot do dobrih služb omogočena le političnim izbrancem? Odgovor se skriva v praksi, ki jo simbolizira rdeča zvezda. To, kar vladajoči častijo, to v praksi izvajajo.
Prav na današnji dan, ko je ta komentar objavljen, se je začelo sojenje dr. Tadeju Strehovcu. Zaznamek o tem, da se bo začel eden najbolj škandaloznih sodnih procesov po Patriji, smo najprej opazili prav na Demokraciji in na to tudi opozorili. Izkazalo se je, da smo imeli prav. V tem času je gorčično zrno zraslo v veliko drevo. Nastala je dokaj široka civilna pobuda, ki sicer doživlja podobno usodo kot pred leti Odbor 2014: spet je zraven samo manjšina »vaških bebcev, ki jim za nekaj gre«, od ostalih pa prihajajo izrazi posmeha in pomilovanja. Seveda od tiste večine, ki udobno živi na račun tuljenja z volkovi mainstreama. In če ima sicer zločest kafkovski proces proti tajniku Slovenske škofovske konference kakšen pozitivno plat, je vsaj to, da je spravil na noge vsaj del Cerkve. In če že škofje razumljivo molčijo, ker nočejo tvegati povratnih pošiljk gnojnice, ki bi jih dobili nazaj zaradi medijsko razvpitih primerov pedofilije, je bilo do sedaj škandalozno to, da so molčali tudi mnogi katoliški intelektualci. In se pretvarjali, da je naša država (in družba) normalna, demokratična, da o tem, kdo je na oblasti, odločamo ljudje in ne stari centri moči oz. »strici iz ozadja«. In da je tudi naše sodstvo kljub vsemu normalno, prav tako tožilstvo, ne glede na nič kaj prijazno mnenje dr. Boštjana M. Zupančiča (ki se sam verjetno ne deklarira kot katoličan) do tožilca, ki se je lotil Strehovca. In nekateri bodo verjetno kljubovalno molčali še naprej. A dosegli smo vsaj to, da odslej ne bo več mogoče brez slabe vesti ponavljati konformistične krilatice, da je pač tudi sovražni govor (za katerega merila vendarle določajo kulturni marksisti) greh.
Pomenljivo je, da prav na isti dan, ko se začenja kozlovska sodba na Mali ulici (tam se namreč nahaja okrajno sodišče), veterani vojne za Slovenijo obeležujejo – 50 let Teritorialne obrambe. In seveda si lahko marsikdo to prevede kot 50 let s(S)lovenske vojske. In sporočilo te obletnice? Kontinuiteta kajpak. Kontinuiteta s prejšnjim sistemom, ki nam je menda omogočil lastno vojsko. Kot da se v letih 1990 in 1991 ni zgodilo ničesar. Prav tisti, ki danes praznujejo »zlato poroko« Slovencev z vojaštvom, v resnici praznujejo veleizdajo. Opcija, ki jo zastopajo, je leta 1990 tedanjo strukturo TO na milost in nemilost prepustila Beogradu, ki je Sloveniji pobral orožje. A tudi če razorožitve ne ni bilo, je bila tedanja TO potrebna temeljite reforme. Le-ta se je zgodila s projektom Manevrske strukture narodne zaščite, ki je v roku pol leta postala vsebinski del dotedanje strukture TO, seveda z močnim tveganjem vseh akterjev projekta, ki je pripomogel, da je tik pred plebiscitom »zadišalo po slovenski vojski«, kot se je tedaj izrazil slavnostni govornik na postroju, predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle (zanimivo, tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan je po neki čudni logiki manjkal, čeprav je bil prav on vrhovni poveljnik oboroženih sil Slovenije). Tudi kasneje so dediči komunistične revolucije ovirali nastanek slovenske obrambe, z glasovanji proti financiranju obrambe, z raznimi deklaracijami za mir in podobnimi sabotažami. In sedaj? Slabo oboroženo in slabo plačano Slovensko vojsko predstavljajo kot logično nadaljevanje TO izpred leta 1990, katere prvi poveljnik je bil revolucionar Bojan Polak-Stjenka. Tako kot je za komuniste samostojna Slovenija, če je že »izhod v sili«, stopnička v razvoju, ki ga kajpak vodijo komunisti in samo komunisti, kot je to leta 1972 definiral Stane Dolanc. Da, tudi zato smo že leta 1998 ob tedanji tridesetletnici TO dobili neposrečeno kombinacijo simbola Slovenske vojske in rdeče zvezde, čeprav smo bili pod slednjo leta 1991 napadeni. In ti isti agresorji dobivajo odškodnine, čeprav so to »nacisti z rdečo peterokrako zvezdo«, kot je 2. julija 1991 ob napadu na Gornjo Radgono dejal novinar Boris Cipot, ki je od blizu spremljal dogajanje. In prav ta ista peterokraka zvezda dandanes krasi vojaško proslavo?
Kdor ni prepoznal korelacije med zlorabo Slovenske vojske ter kafkovskim procesom proti Strehovcu, mu pač ni pomoči. V ozadju je isti simbol, ki ga je ena od sodnic pred leti počastila s tem, ko se je našemila v pionirsko opravo in se s tem hvalila po družabnih omrežjih. In seveda, za simbolom se skriva določena praksa, ki čedalje bolj usmerja Slovenijo na pot Venezuele. Tudi zato je treba resnici zamašiti usta in se delati, da cesar nosi posebna oblačila – če oblačil ne vidimo, še ne pomeni, da je cesar gol, mar ne? Torej: dobrodošel, 133. člen!
Pred dvema letoma so znak Slovenske vojske grdo onečastili. (foto: arhiv Demokracije)
